Viktor Vertačnik, vodja projekta

Viktor Vertačnik

Sem Viki Vertačnik, rojen na Štajerskem leta 1972. Zaradi študija in dela sem že dobro polovico svojega življenja vezan na Ljubljano. Tukaj imam stanovanje v katerem mi družbo delata žena in živahna hči Tjaša. Ob tem je še kar nekaj stvari, ki mi krajšajo čas – recimo šah in branje, pa tudi veselje do zgodovine.

Beri naprej ...

Katrin Modic

Katrin Modic

Skupini sem se pridružila, ker sem videla priložnost za moje pobude, da bi o drugačnosti začeli informirati že zelo majhne otroke, že v vrtcih po četrtem letu starosti. Ko sem spremljala svojega sina v vrtec, sem opazila, da otroke zelo zanima moja drugačnost in so večkrat stopili k meni in me začeli spraševati o mojem hendikepu.

Beri naprej ...

Mirica Ačko

Mirica Ačko

Izvajanje delavnic Bontonček pomeni zame neko drugo dimenzijo osveščanja in konkretnega soočenja s hendikepom, tako otrok kot učiteljic in drugih delavcev na osnovnih šolah. Pomembno se mi zdi, da jih izvajamo hendikepirani z lastno izkušnjo hendikepa in s tem pomagamo razblinjati predsodke in stereotipe o našem življenju.

Beri naprej ...

Tina Vertačnik

Tina Vertačnik

Skupini sem se priključila, ker sem bila vanjo povabljena in menim, da ji s svojo življenjsko izkušnjo hendikepa, ki je del mene, lahko pripomorem k pestrejši izvedbi delavnic. Zelo pomembno se mi zdi, da so delavnice izvedene v prijetnem, kreativnem vzdušju, sproščeno in pristno.

Beri naprej ...

Alojzija Bukovec Zupanič

Alojzija Bukovec Zupanič

Pri odraščanju moje hčerke sem v vseh starostnih obdobjih ugotavljala, da so njeni sošolci in prijatelji bili sprva izredno zadržani in v zadregi zaradi moje slepote. Po nekaj obiskih pa so ti zadržki minili in niso več spraševali hčerke: »Kdo pa tebi kuha? Kdo pa pri vas pospravlja?...«

Beri naprej ...

Renata Česenj

Renata Česenj

Skupini sem se pridružila, ker želim svojo izkušnjo s hendikepom posredovati, predstaviti drugim in s tem prispevati k višji toleranci drugačnosti, razumevanju in sprejemanju različnosti ter obenem prekiniti s stigmo, da smo hendikepirane osebe »invalidi«, torej nesposobni, nezmožni.
Za uspešno izvedbo delavnice Bontončka se mi zdi najpomembnejše sproščeno vzdušje in odprtost v komunikaciji. Potrebno in dobro je tudi omiliti navidezno drugačnost, torej doseči brisanje meja med hendikepiranimi in t.i. zdravimi.
Svojo vlogo v projektu vidim kot zelo pomembno, saj na tem področju orjemo ledino in otrokom (družbi!) prinašamo prepotrebno znanje in nove etične dimenzije.
Od negotovih začetkov pa do danes smo z nabiranjem izkušenj in brušenjem postali suveren tim, ki se še naprej gradi in izpopolnjuje v znanju in učinkovitosti podajanja le-tega.
Izkušnja s pedagoškim kadrom v OŠ so zelo pestre. Včasih me spreleti misel, da bi znanje Bontončka prav tako koristil tudi odraslim. Odnos učiteljic do nas in projekta, ki ni vedno zgleden, je otrokom zgled. Najbolj mi je ostal v spominu nagovor ene od učiteljic na eni od osnovnih šol ob vstopu v igralnico z besedami: »Prihajajo invalidi!«. Sprejem ni deloval ravno prijetno in vzpodbudno, ampak prej kot hladen tuš!
Odzivi otrok na delavnice so prav tako zelo različni. Včasih so zelo nedejavni in neodzivni, kar zahteva mnogo dodatne energije in animatorskih veščin ter vztrajnosti in potrpljenja. Lahko pa so tudi zelo komunikativni, živahni in radovedni ter izkazujejo izjemen interes. Ob koncu večinoma povedo, da so se imeli lepo, da so se veliko zanimivega in novega naučili in izrazijo željo po ponovnem srečanju.
Izvajanje delavnic najbolj moti in ovira nedisciplina v razredu, ko manjšina moti večino in izvajalce. Prav tako je odveč in moteče pretirano poseganje učiteljic s pripombami in prevzemanjem besede.

Tereza Vrhunc

Tereza Vrhunc

Moj odnos do hendikepa je nekako drugačen, kot ga običajno srečujem pri drugih. Vedno sem ta svoj odnos, svoja čutenja in tudi svoje življenje delila z drugimi ljudmi. Želela sem, da bi odkrili nove dimenzije hendikepa, da bi odkrili tisto jedro življenja, ki je očem nevidno.

Beri naprej ...