Alojzija Bukovec Zupanič

Alojzija Bukovec Zupanič

Pri odraščanju moje hčerke sem v vseh starostnih obdobjih ugotavljala, da so njeni sošolci in prijatelji bili sprva izredno zadržani in v zadregi zaradi moje slepote. Po nekaj obiskih pa so ti zadržki minili in niso več spraševali hčerke: »Kdo pa tebi kuha? Kdo pa pri vas pospravlja?...« Ko so pojedli pico ali pa pecivo, ki sem ga spekla, so videli, da delam enake stvari kot njihove mame. Prav sproščenost pa je pri otrocih vrgla na dan kopico vprašanj in večkrat se je hči pritožila, da sem imela obisk jaz, čeprav so prišli k njej. Že takoj sem dojela, da so otroci zelo elastična bitja glede oblikovanja odnosov in življenjske filozofije, seveda, če jim stvari predstaviš na pravi način. Ker vsak dan tudi zunaj hodim z belo palico, velikokrat naletim na neprimerno komunikacijo ali pa na zadrego pri vzpostavljanju kontaktov. Na podlagi vseh teh izkušenj sem se pogosto spraševala, kako razbiti stereotipe o slepoti in prav delavnice »Bontonček« so dale odgovor na moje vprašanje. Vlogo izvajalke sprejemam kot veliko odgovornost, namreč  zelo pomembno je, kako informacije posredujemo na pravi način, zgrešenih potez se pač ne da popraviti. Zato so po mojem ključni elementi delavnic: sproščenost, dinamika, primerna doza humorja in čim večje število prikazanih dejanskih situacij iz življenja. V nesproščenem ozračju se tudi otroci ne znebijo zadrege in nelagodja. Šele prikaz tehničnih pripomočkov in uporabe nadomestnih čutil ter opis vloge osebnega asistenta lahko ustvari pravilno predstavo, kako enake stvari delamo na nam prilagojen način.
V skupini se počutim dobro, čeprav imamo izvajalci različna stališča do načina izvajanja delavnic, toda to na drugi strani prispeva k pestrosti. Veselim se vsake delavnice posebej, z otroki zelo hitro vzpostavim komunikacijo, seveda primerno njihovi starosti. Pri učiteljih pa je nekoliko drugače, nekateri so pripravljeni priznati svoje strahove   in zadrego, drugi to skrivajo v sebi in prenašajo še na otroke. Vendar tudi takšno oviro se da premagati z vedrostjo in s pravim pristopom, da smo na koncu vsi zadovoljni. Kot otrok s posebnimi potrebami (ves čas šolanja sem bila slabovidna) se moram postaviti v bran pedagogom, zaradi hendikepa pri njih zares nisem imela nikoli težav. Kot drugi, tudi učitelji potrebujejo naše dokazovanje, dokazovanje in vedno znova dokazovanje.
Vse delavnice do zdaj imam v lepem spominu, od anekdot pa naslednja:
Na OŠ Cerknica, po koncu delavnice k meni pristopi učiteljica in pravi: »Jaz se opravičujem, ker se na začetku delavnice nisem osebno pozdravila z vama, veste zelo mi je bilo neprijetno, ker ne vem, kako se rokuje s slepo osebo«. Seveda sva takoj izvedli učni prikaz rokovanja, nato pa sva se rokovali še zares.
Ko sežeš v roke človeku, ki si ga skozi delavnico razbremenil zadrege glede hendikepa, si resnično dosegel enega od ciljev projekta »Bontonček«.

Nazaj