Katrin Modic

Katrin Modic

Skupini sem se pridružila, ker sem videla priložnost za moje pobude, da bi o drugačnosti začeli informirati že zelo majhne otroke, že v vrtcih po četrtem letu starosti. Ko sem spremljala svojega sina v vrtec, sem opazila, da otroke zelo zanima moja drugačnost in so večkrat stopili k meni in me začeli spraševati o mojem hendikepu. Opazila sem, da v večini še nimajo razvitih negativnih stereotipov, ki jih velikokrat opazimo pri starejših, zato sem že pred šestimi leti začela razmišljati o tem, kako bi to tematiko približali otrokom. Žal brez podpore večje skupine tak projekt v takem merilu kot ga izvajamo sedaj, takrat ni bilo mogoče izpeljati.
Pri izvajanju se mi zdi zelo pomembno, da otrokom predstavimo lastne izkušnje, kako pravzaprav naredimo enako stvar kot nekdo, ki nima ovir, pa vendar vsak od nas na svoj način, ki ustreza njemu. Ravno to je bistvo projekta, sicer bi te teme otrokom razlagali učitelji tako kot druge učne vsebine.
Vsaka delavnica je zame drugačna. Tudi sama spoznavam, kaj je za otroke bolj zanimivo in se trudim, da jim povem čim več tega, kar je za njih zanimivo, ne pa to, kar se meni zdi pomembno. Ugotavljam, da je vsaka delavnica nova priložnost in nisem obremenjena s tem, kaj vse bi morala otrokom povedati, pač pa se prepustim trenutnemu vzdušju v razredu.
Skupina deluje dokaj homogeno. Izvajalci se dobro dopolnjujemo. Moj predlog je, da se potrudimo in predstavimo čim več lastnih in izvirnih rešitev, kako premagujemo svoje ovire.
Izkušnje z vlogo in odnosom učiteljic v razredu so zelo različne. Večinoma izkušenj je pozitivnih, ko se učiteljice vključijo v delavnico enakovredno kot otroci in izvajalcem prepustijo vodenje in izvajanje delavnice. Nekaj izkušenj je negativnih, ko imam občutek, kot da nam učiteljice ne zaupajo, imajo nad nami vzvišen odnos in prevzemajo vodenje delavnice. Nekatere sugerirajo otrokom, kaj je primerno oziroma kaj ni primerno vprašanje. Včasih je opaziti zadrego, da otrok niso dovolj naučile in jim je nerodno, opravičujejo se, da so o teh vsebinah veliko govorili, otroci pa so »pozabili«. Imela sem izkušnjo, da je učiteljica zelo kritizirala našo izvedbo delavnice pred otroci, »da otroci niso sposobni za tak način dela«. V eni delavnici je učiteljica otrokom »grozila s seanso«, ker so bili po njenem preveč sproščeni in niso upoštevali njenih navodil, ampak navodila izvajalcev delavnice.
Otroci se odzivajo na dva načina. V nekaterih razredih so otroci pasivni in se malo vključujejo v delavnico. Takrat izvajamo delavnico na tak način, da jim predstavimo koncept, ki smo ga pripravili na začetku projekta in ga sproti dopolnjujemo z novimi idejami. V drugem primeru pa so otroci zelo aktivni in z svojimi vprašanji postavijo koncept, ki je pravzaprav unikaten.
K izvedbi delavnic pozitivno pripomore vloga in odnos učiteljice, da se ta enakovredno z otroki vključi v izvajanje delavnice. Pozitivno delujejo tudi konkretni odgovori otrokom, kako na lasten način premagujemo ovire. Dobrodošlih je nekaj vprašanj na začetku, da sami ocenijo, kaj mi dejansko zmoremo. Pozitivno deluje vživljanje, da sami poiskušajo narediti nekaj stvari, ko jim »umetno« postavimo ovire, s katerimi se mi srečujemo vsak dan.
Ovire v delavnicah so neprimerno obnašanje učiteljic (kadar se obnašajo pokroviteljsko, pomilovalno...), pogosto bi želeli imeti na voljo še eno uro za vprašanja in odzive otrok.
Na eni od delavnic je v odmoru k meni pristopila deklica in me začela spraševati, kako oziroma na kakšen način počnem stvari, ki so jo zanimale. Prosila me je, da bi še kdaj prišla, ker jo to zelo zanima.

Nazaj