Mirica Ačko

Mirica Ačko

Izvajanje delavnic Bontonček pomeni zame neko drugo dimenzijo osveščanja in konkretnega soočenja s hendikepom, tako otrok kot učiteljic in drugih delavcev na osnovnih šolah. Pomembno se mi zdi, da jih izvajamo hendikepirani z lastno izkušnjo hendikepa in s tem pomagamo razblinjati predsodke in stereotipe o našem življenju. S tem sporočamo, da smo mi tisti, ki lahko najbolj konkretno govorimo, kako živimo, kaj delamo in svojega hendikepa ne vidimo kot nekaj posebnega, temveč je ta del nas. Ker je viden, to pri otrocih in tudi učiteljica povzroča zelo različne, včasih zanimive reakcije. Pomembno je, da sami govorimo, kako želimo, da se drugi obnašajo do nas in česa ne želimo.
Pri izvajanju delavnic uporabljamo veliko konkretnih pripomočkov tako, da se lahko otroci npr. zapeljejo po razredu z vozičkom, preizkusijo belo palico, ter različne družabne igre prirejene za slepe (šah, človek ne jezi se, domino…). V sodelovanju s soizvajalci delavnic sem se tudi sama veliko naučila, predvsem o uporabi pripomočkov in iger prilagojenih za slepe. Kot izvajalka delavnic sem se občasno znašla tudi v zadregi, ker na vsa vprašanja otrok enostavno ne najdeš odgovorov, pa tudi odzivi učiteljic znajo biti včasih precej moteči, ko si npr. vzele pravico govoriti tisto kar se njim zdi edino pravilno, so pa bile tudi take, ki so na koncu ure povedale, da so se tudi same veliko naučile, prvič videle določene pripomočke in povedale, da jim je izkušnja iz delavnice spremenila marsikateri pogled na hendikepirane osebe. Na dobro izvedbo delavnic pogostokrat vpliva tudi čas izvedbe le te, v jutranjih urah pogosto pokažejo otroci večjo koncentracijo in motiviranost za sodelovanje. Izkazalo se je, da otroci najraje preizkušajo pripomočke in različne igre, za kar pa pri takšnem konceptu delavnice pogosto zmanjka časa.  Zdi se mi pomembno, da bi v istem razredu delavnice tudi nadgradili, saj so si otroci take neposredne izkušnje skoraj vedno še želeli. Včasih se je zgodilo, da je kakšna učiteljica rekla, da so zelo sodelovali kakšni drugače bolj zadržani otroci. V vsakem razredu se je tudi zgodilo, da so otroci imeli vsaj posredne izkušnje z hendikepom, npr. pri  svojih sorodnikih ali prijateljih.
Pogosto jih je zelo zanimal moj električni voziček, pokazati sem jim morala vse funkcije, se mi je pa zgodilo, ko mi je neka učenka rekla »tvoj ni nič posebnega, moj oči ima boljšega«. Pri preizkušanju vozička otrok v razredu je bilo nekajkrat slišati opazke »o stari ata«, ali »stara mama«, »invalid«… Pripovedovali so zgodbice, kako je bilo njim, ko so potrebovali pomoč, ker so se poškodovali, bili v bolnišnici… Zgodilo se je tudi, ko smo doživele zelo veliko iznajdljivosti otrok, npr. celo zaigrali so nekaj pravil Bontončka, ali pa zelo vzpodbujali sošolca, ki je bral pravila precej slabše od njih in bili zelo potrpežljivi, da je prebral do konca, potem pa mu zaploskali.
Za v prihodnje bi bilo potrebno organizirati kakšno obliko »Bontončka za učiteljice«, da se ne bi dogajalo, da bi nam skakale v besedo in podirale zastavljen koncept delavnice. V prihodnosti se bo gotovo zgodilo, da se bo katera od njih srečala s hendikepiranim otrokom. Želim si, da ga ne bi videla kot »motečega, izstopajočega in posebnega« v razredu, ampak kot otroka, ki bi imel možnosti za svoj napredek, pri tem bi mu morale biti prilagojene metode dela, oziroma fizično okolje, pa tudi nivo doseženega znanja.

Nazaj