Renata Česenj

Renata Česenj

Skupini sem se pridružila, ker želim svojo izkušnjo s hendikepom posredovati, predstaviti drugim in s tem prispevati k višji toleranci drugačnosti, razumevanju in sprejemanju različnosti ter obenem prekiniti s stigmo, da smo hendikepirane osebe »invalidi«, torej nesposobni, nezmožni.
Za uspešno izvedbo delavnice Bontončka se mi zdi najpomembnejše sproščeno vzdušje in odprtost v komunikaciji. Potrebno in dobro je tudi omiliti navidezno drugačnost, torej doseči brisanje meja med hendikepiranimi in t.i. zdravimi.
Svojo vlogo v projektu vidim kot zelo pomembno, saj na tem področju orjemo ledino in otrokom (družbi!) prinašamo prepotrebno znanje in nove etične dimenzije.
Od negotovih začetkov pa do danes smo z nabiranjem izkušenj in brušenjem postali suveren tim, ki se še naprej gradi in izpopolnjuje v znanju in učinkovitosti podajanja le-tega.
Izkušnja s pedagoškim kadrom v OŠ so zelo pestre. Včasih me spreleti misel, da bi znanje Bontončka prav tako koristil tudi odraslim. Odnos učiteljic do nas in projekta, ki ni vedno zgleden, je otrokom zgled. Najbolj mi je ostal v spominu nagovor ene od učiteljic na eni od osnovnih šol ob vstopu v igralnico z besedami: »Prihajajo invalidi!«. Sprejem ni deloval ravno prijetno in vzpodbudno, ampak prej kot hladen tuš!
Odzivi otrok na delavnice so prav tako zelo različni. Včasih so zelo nedejavni in neodzivni, kar zahteva mnogo dodatne energije in animatorskih veščin ter vztrajnosti in potrpljenja. Lahko pa so tudi zelo komunikativni, živahni in radovedni ter izkazujejo izjemen interes. Ob koncu večinoma povedo, da so se imeli lepo, da so se veliko zanimivega in novega naučili in izrazijo željo po ponovnem srečanju.
Izvajanje delavnic najbolj moti in ovira nedisciplina v razredu, ko manjšina moti večino in izvajalce. Prav tako je odveč in moteče pretirano poseganje učiteljic s pripombami in prevzemanjem besede.

Nazaj