Viktor Vertačnik

Viktor Vertačnik

Sem Viki Vertačnik, rojen na Štajerskem leta 1972. Zaradi študija in dela sem že dobro polovico svojega življenja vezan na Ljubljano. Tukaj imam stanovanje v katerem mi družbo delata žena in živahna hči Tjaša. Ob tem je še kar nekaj stvari, ki mi krajšajo čas – recimo šah in branje, pa tudi veselje do zgodovine. Zgodovino in etnologijo sem tudi uspešno doštudiral in zgodovino 9 let poučeval; nekaj časa na osnovni in nekaj časa na srednji šoli. Ob tem sem opravil strokovni izpit za področje vzgoje in izobraževanja ter pridobil tiflo pedagoško dokvalifikacijo za delo s slepimi in slabovidnimi. Imam tudi nekaj izkušenj z brezposelnostjo. Od leta 2010 sem zaposlen na društvu YHD, kjer se ukvarjam z nekaj različnimi stvarmi. Od maja leta 2012 vodim čudovit projekt Bontonček.

Projektu sem se pridružil že na samem začetku leta 2008. Pred tem sem, večinoma v lastni režiji, obiskoval razne šole, veroučne in druge skupine, kjer sem govoril predvsem o svoji izkušnji s slepoto, ki je moja spremljevalka že celo življenje. Nekaj predavanj in delavnic sem izvedel v okviru organizacije slepih, vedno sem pa pogrešal, da ni bila to neka redna oblika dela v okviru katere bi načrtno osveščali cele generacije. Z veseljem sem sprejel vabilo k sodelovanju pri projektu Bontonček, saj v okviru tega projekta delamo ravno to. Ves čas sem prepričan, da so potrebe po osveščanju ljudi o hendikepih in hendikepiranih zelo velike, prepričan pa sem tudi, da se lahko z načrtnim delom na tem področju pomembno vpliva na spremembo zmotnih prepričanj, ki so v zvezi s hendikepiranimi v družbi. Vse to se mi z leti dela le še potrjuje. Učinek bi bil zagotovo še večji, če bi lahko s svojimi dejavnostmi pokrili celotno populacijo, se pa v okviru možnosti trudimo temu čimbolj približati. Zdi se mi zelo prav, da smo s svojimi delavnicami najprej začeli pri najmlajših, saj so sadovi dela lahko tu največji. Hitro pa se je pokazalo, da so potrebe po vedenju o hendikepu velike tudi pri starejših. Zato našo dejavnost tudi temu ustrezno širimo. So pa mlajši veliko bolj iskreni in neposredni, včasih v šoli spravijo v zadrego celo svojega učitelja, ko nas zelo neposredno sprašujejo o tem in onem. Imajo pa otroci tudi zelo izvirne ideje. Ko smo nekoč v prvem razredu igrali igro z zvenečo žogo je Nejc ugotovil: »Taka igra bi se pa lahko imenovala slepomet!« Pogosto povem, da ne vidim, ampak da ločim svetlobo in temo in da vidim obrise predmetov in ljudi. »Aha, potem smo pa mi za vas kot eni duhci«, ugotovi Rok iz drugega razreda.

Ko se z delavnicami vračamo k skupini, kjer smo pred letom ali več že gostovali, ugotavljamo kako ostane ljudem v spominu naše delo. To me še bolj utrjuje v prepričanju, da bodo imele delavnice velik, dolgoročen učinek, da se bo manjkrat dogajalo to, da bi se odrasel človek na nekem konkretnem delovnem mestu znašel v hudi zadregi, ko bo prvič v življenju srečal hendikepirano osebo. Zato je pomembno, da naše delavnice izvajamo ljudje, ki imamo večinoma lastno izkušnjo hendikepa. Ravno to se mi zdi največja dodana vrednost našega projekta.

Čisto vsakemu privoščim, da bi se lahko enkrat udeležil naše delavnice!

Nazaj