Terminologija

Kot boste opazili, če se bomo srečali na kakšni delavnici ali pa še kje, ne uporabljamo besede invalid, namesto nje govorimo o tem, da smo hendikepirani.

Beseda invalid je latinskega izvora in izhaja iz besede »invalidus«, kar pomeni nemočen. Tudi, če si ogledamo prevod besede invalid, bomo prišli do pomenov kot so: nezmožen, neveljaven, nesposoben … Raba besede invalid za človeka, ki ima gibalne, senzorne ali intelektualne ovire, se je zelo skladala s koncepti v preteklosti, ko so ljudi s takšno »nalepko« zaprli v posebne zavode, kjer so se učili in usposabljali za kakšna dela in to daleč od oči drugih v nekem okolju, ki je nudilo navidezno varnost. Tak koncept se je lepo skladal z medicinskim modelom gledanja na tovrstno populacijo, ki je ljudi delila predvsem po diagnozah in v teh »invalidih« videla predvsem ljudi potrebne pomoči, ki so največkrat nezmožni za samostojno življenje in odločanje o samem sebi.

Svet pa se spreminja in v modernih družbah so mnogokje ti koncepti že opuščeni. Medicinski model nadomešča socialni, ki govori o tem, da so večje ovire za posameznika tiste, ki mu jih z nepravilnim in nevestnim ravnanjem povzroča okolica, kot pa njegova prirojena ali pridobljena hiba. Ovire, ki jih okolica postavlja so: arhitekturna nedostopnost, različne informacije so v tehnikah, ki niso vsem dostopne, zaradi strahu, nepoznavanja in nerazumevanja so ljudem pogosto nedostopna različna dela, izobraževanja in še kaj. Zato danes vedno pogosteje govorimo o tem, da so posamezniki hendikepirani ali ovirani, besedi invalid pa se v našem projektu, pa tudi sicer na društvu, raje izogibamo, ker ne pristajamo na to, da smo nezmožni in nemočni, saj marsikaj zmoremo in to želimo povedati in pokazati tudi vsem, ki nas sprejmejo medse. Lahko se nas označi tudi kot osebo, ki ne vidi, osebo, ki uporablja invalidski voziček in podobno. V šolskem prostoru se govori tudi o osebah s posebnimi potrebami, kar je sicer zadovoljiva, a malo nenavadna oznaka, saj ima vsak izmed nas takšne ali drugačne posebne potrebe. Predvsem pa je vsak izmed nas v prvi vrsti človek z imenom in priimkom pa še s čim, kar ga v življenju zaznamuje. Najboljše pa je, da se pri posamezniku vedno pozanimamo, kako ga najbolj ustrezno poimenujemo.

Pogosto opažamo zadrego pri ljudeh, ki ne vedo natančno kako kakšno stvar poimenovati. Tudi slepi namreč rečejo, da so nekaj videli ali gledali, osebe na vozičkih rečejo, da gredo peš in podobno. Skratka tudi hendikepirani se pogovarjamo z določenimi termini, ki so v družbi nekako ustaljeni.

Tudi pri poimenovanju različnih hendikepov je občasno zadrega. Zato je pomembno vedeti, da je nekdo, ki jeclja oseba, ki jeclja, ne pa jecavec ali jeco, kar se občasno tudi pojavlja.

V naši še ne tako davni preteklosti je bilo za osebo, ki ne vidi, uradno poimenovanje slepec. Ta izraz je že dolgo opuščen in je danes izraz za znano dvoživko. Osebo, ki ne vidi, poimenujemo tudi oseba, ki je slepa. Tudi tukaj pa velja zlato pravilo, da vprašamo in smo tako nevedni tisto minuto, kar je bolje kot v nevednosti živeti vse življenje.