Matični odbor je obravnaval spremembe ZZRZI, ki je bil sicer sprejet v lanskem letu še pod prejšnjo vlado, sedaj pa so predlagani amandmaji še poslabšali že tako pomanjkljiv zakon. Predlagane spremembe se nanašajo predvsem na pogoje in pravila zaposlovanja v Invalidskih podjetjih in zaposlitvenih centrih, le-te favorizirajo delovanje in zaposlovanje teh podjetjih kar pa gre predvsem na škodo posameznikov, to pomeni upravičencev oz. tistih katerim naj bi bil zakon namenjen. Zaman smo upali, da bo zakon spodbujal zaposlovanje v običajnem delovnem okolju in na običajnih delovnih mestih s čemer bi se zagotavljale enake možnosti in enakopravnost na delovnem mestu. Zakon bi moral z različnimi pristopi spodbujati delodajalca, da bi na ustrezna oz. “prilagojena” delovna mesta zaposlovali hendikepirane osebe, ki po vseh kriterijih ustrezajo zahtevanim nalogam. Tako pa slutimo, da se bo stari vzorec segregacije in sužnjelastniškega zaposlovanja v invalidskih podjetjih še nadaljeval in hendikepirani bodo zgolj objekti preko katerih se bo pretakal denar zbranemu v Skladu. Mimogrede, ne glede na to, da zakon še ni stopil v veljavo, pa ima Sklad že svoje prostore in direktorico, ki prejema položaju primerno plačo za.... Vsi pa smo že slišali za številne afere povezane z različnimi invalidskimi podjetji; ko izčrpajo vse vire rehabilitacije, subvencij, posojil in drugih razpoložljivih sredstev na račun zaposlenih invalidov, razglasijo stečaj in le-te vržejo na cesto. Podobno se je dogodilo z invalidskim podjetjem Dan v katerem je bil takrat zaposlen tudi g. Janez Drobnič.




YHD je tako v preteklem obdobju kakor tudi danes vložil številne amandmaje, ki pa seveda niso dobili upoštevani, morda niti prebrani.

1. V zakonu ni nič govora o preprečevanju ali pripovedi, posredne ali neposredne diskriminacije, tako med samim rehabilitacijskim postopkom kot tudi v procesu zaposlovanja. V vseh deklaracijah in direktivah EU s področja zaposlovanja je prav prepoved diskriminacije osrednji koncept okoli katerega se morajo oblikovati nacionalne zakonodaje.
2. Invalidska podjetja ne smejo biti privilegirana mesta zaposlovanja hendikepiranih in v kvoto 40 % ne smejo biti všteti posamezniki na zaposlitveni rehabilitaciji.
3. V okviru zakona se bo okoli rehabilitacije in zaposlovanja vzpostavilo kar precej "delovnih mest" za strokovnjake, ki se bodo ukvarjali s hendikepiranimi osebami. Vsi ti strokovnjaki pa še sami po sebi niso dokaz, da bo posamezna hendikepirana oseba od njih imela kakšno korist pri iskanju dela in pri samem zaposlovanju. Torej, pri tem procesu zaslužijo le strokovnjaki, katerih delo in zmožnosti niso nikoli postavljene pod vprašaj kot je to delo in zmožnosti hendikepirane osebe, ki je stalno pod nadzorom in na preizkušnji. Interes strokovnjakov je dostikrat ta, da imajo čimveč dela in upravičenih delovnih ur, kar še dodatno pripomore k temu, da se hendikepirano osebo še naprej obravnava kot "še vedno ne dovolj zmožno in usposobljeno"; interes je prav nasproten glede na interes iskalca zaposlitve.
4. Zakon predvideva vrsto kvalitet za invalidska podjetja in zaposlitvene centre, niti besede pa ni o spodbudah za samozaposlovanje hendikepiranih in ustvarjanju kooperativ in s tem ustvarjanju novih delovnih mest. V praksi se pogosto zgodi, da je hendikepirana oseba, ki dobro pozna svoj hendikep v povezavi z drugimi svojimi osebnostnimi lastnostmi, tehnološkimi možnostmi, že pridobljenimi znanji in izkušnjami mnogo inovativnejšo od stroke, ko gre za iskanje rešitev za probleme, ki ji v zvezi z zaposlitvijo povzroča hendikep. V pogojih informacijske družbe, kjer so zmeraj bolj v ospredju intelektualne in manj fizične sposobnosti, je to vsekakor mogoče. Zakon bi moral hendikepirani osebi zagotoviti, da uveljavi svojo samoiniciativnost, kreativnost, fleksibilnost ter da optimalno razvije intelektualne sposobnosti, saj je na področju intelektualnega dela lahko primerljiv z drugimi.
5. Zelo sporen pa je tudi 11. člen, ki določa kdo je upravičenec do uveljavljanja pravic po tem zakonu. Zakon tako izključuje največjo skupino invalidov in sicer, vse tiste, ki imajo ta status po Zakonu o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih. O tem smo že veliko pisali in tudi še bomo, vendar glede na to, da v Sloveniji za to diskriminacijo ni posluha (in jo podpirajo celo Invalidske organizacije), se bomo obračali na mednarodne organe in institucije.

Nevarnosti, ki pretijo sedanji usmeritvi zakona
1. Da se popravlja zgolj statistična slika zaposlovanja invalidov, torej zaposlovanje na papirju ali za kratkoročno obdobje.
2. Da gre za zaposlovanje različnih strokovnih in drugih podpornih kadrov, ki se bodo ob sprejetju tega zakona vzpostavili, delovali ter ustanavljali lastna ali svoja delovna mesta v okviru invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov.
3. Evropske smernice in direktive, ter sprejeta zakonodaja, jasno in odločno narekujeta in kažeta na drug pristop, kjer ni posameznik kot invalid predmet dela strokovnjakov, ampak mora imeti zagotovljene vse možnosti, da se aktivno in svobodno vključuje v delovno okolje.

Za YHD:
Elena Pečarič