Utrinki s konference in protesta Freedom Drive

Med 8. in 12. septembrom se nas je 11 hendikepiranih posameznikov (devet gibalno oviranih in dva slepa) in 11 osebnih asistentov udeležilo konference in protesta Freedom Drive v Strasbourgu. Gre za dogodek, na katerem imajo hendikepirani posamezniki, ki so zavezani načelom neodvisnega življenja, priložnost izmenjavati ideje, izkušnje in rešitve, ki bi jim omogočile neodvisno življenje v lastnem domu in zunaj ustanov.

Freedom Drive je bienalni dogodek, ki ga organizirajo ENIL, Evropska mreža za neodvisno življenje, skupina hendikepiranih posameznikov invalidskih organizacij in podpornikov, ki se zavzema za enake pravice za vse ter socialno vključenost na temeljih solidarnosti, vrstniški podpori, deinstitucionalizaciji, demokraciji samopredstavništvu in samoodločanju. Poleg priložnosti za druženje in izmenjavanje mnenj na konferenci skozi predavanja in delavnice ima Freedom Drive še eno pomembno vlogo, namreč vsakokrat organiziramo sestanek s poslanci Evropskega parlamenta, kjer jim udeleženci vseh evropskih držav predstavijo, v kolikšni meri njihove domovine uveljavljajo določila Konvencije o pravicah invalidov ZN. Tako dobimo priložnost, da poslanci slišijo naša mnenja in predloge rešitev, hkrati pa jih lahko opozorimo tudi na neodzivnost držav.

Tokratnega Freedom Drivea se je udeležilo okoli tristo ljudi, že v ponedeljek pa so se začela predavanja. Po pozdravnem nagovoru sopredsednice ENIL-a Vibeke Melström smo poslušali govor izvršne direktorice Jamie Boiling, ki se zaradi osebnih okoliščin žal ni mogla udeležiti protesta, vseeno pa je bila z nami v duhu. Pogledala je v prihodnost gibanja za neodvisno življenje in se vprašala, kakšno življenje si želimo in kdo nam ga bo omogočil. Hitro smo si odgovorili, da si želimo samostojno in neodvisno ter deinstitucionalizirano življenje, zunaj ustanov, kot so razni zavodi, domovi za ostarele in podobne, omogočimo pa si ga lahko le z lastno vztrajnostjo in nepopustljivostjo. Gerd Andén iz švedskega društva JAG za osebe, ki so težje intelektualno ovirane, nam je položila na srce, da do najuporabnejšega orodja za neodvisno življenje, osebne asistence, nimajo pravice le gibalno ovirani, temveč tudi intelektualno ovirani, če le imajo zastopnika, ki ima vedno v mislih njihove interese. Prvi sklop predavanj je sklenil dr. Adolf Ratzka iz švedskega Inštituta za neodvisno življenje, ki je priporočil vrnitev h koreninam, to je boju za neodvisno življenje brez popuščanja. Po kosilu je bila na vrsti okrogla miza o sekciji mlajših članov ENIL-a do 30 let, ki so razpravljali o iskanju novih svežih idej in članov. Sklenili so, da ne smemo upati, da se bo ENIL čarobno sam od sebe pomlajeval, temveč se moramo tega lotiti bolj aktivno. Dan smo zaključili z dvema vzporednima delavnicama. Sam sem se udeležil tiste o zločinih iz sovraštva do hendikepiranih ter o prisvajanju definicij neodvisnega življenja in osebne asistence. Eno od bolj zanimivih vprašanj na delavnici je bilo, ali je odklanjanje storitev osebne asistence hendikepiranih diskriminacija (ki je v nekaterih državah celo kaznivo dejanje) ali pa celo zločin iz sovraštva. Na delavnici o definicijah smo se poučili o zlorabi izrazja, kot sta neodvisno življenje in osebna asistenca ter prikrojevanje definicij tako, da niso več v skladu z načeli ENIL-a. To se pogosto dogaja tudi v Sloveniji, na žalost pa je edino orožje nenehno opozarjanje na tovrstno zlorabo.

Drugi dan smo začeli s sklopom predavanj o hendikepu in demokraciji. Gordana Rajkov nam je predstavila svojo pot poslanke v srbski skupščini. Srečevala se je s kopico arhitektonskih in drugih ovir, vse pa je premagala z neverjetno trmo, vztrajnostjo in nepopustljivostjo. Irski evropski poslanec Paul Murphy nam je položil na srce, da evropske poslance volimo (tudi) mi, zato imamo vso pravico, da od njih zahtevamo rešitve, ki nam bodo omogočile neodvisno in produktivno življenje. Od nas je torej odvisno, kakšno življenje si bomo izborili. Virginia Atkinson iz Mednarodnega sklada za volilne sisteme nam je predstavila, s kakšnimi težavami se soočajo hendikepirani ljudje po svetu, ko se odpravijo na volišča, od ovir, kot so stopnice, do predsodkov, da hendikepirani ljudje a priori niso sposobni sprejemati odločitev, kot je izbira volilnega kandidata.

Predavanja smo sklenili na temo proračunskih rezov in o(ne)mogočanja neodvisnega življenja. Proračunske reze čutijo skoraj vse države, razen severnoevropskih. Tudi Velika Britanija se je odločila, da se bo iz krize izkopala z rezi in hendikepirani so najlažji plen, čeprav jih tovrstni rezi najbolj prizadenejo. V Veliki Britaniji so ocenjevanje stopnje hendikepa prepustili zasebnemu podjetju in merila zaostrili do te mere, da je pravico do osebne asistence izgubil marsikdo, ki jo nujno potrebuje. Slišali smo tudi o primeru irske mame, ki je bila prisiljena svojo hčerko dati v zavod, saj so ji dodatke zmanjšali do te mere, da je ni mogla več preživljati. Peter Lambreghts iz Belgije je povedal, da se moramo bolj posvetiti lobiranju in oblastem dopovedati, da neodvisno življenje ni še ena razvada, temveč nekaj, kar nehendikepirani ljudje jemljejo kot nekaj samoumevnega.

Popoldne smo se v Evropskem parlamentu srečali z evropskimi poslanci Ivom Vajglom, Lojzetom Peterletom, Zofijo Mazej Kukovič, Jelkom Kacinom in Mojco Kleva Kekuš. Izročili smo jim predlog poslanskega vprašanja, ki so ga vsi podpisali, pozneje pa smo dobili še nekaj dodatnih podpisov. Gospod Vajgl je v pogovoru postavil vprašanje, zakaj slovenske invalidske organizacije ne stopimo skupaj in pozabimo na spore. Pojasnili smo mu, da so vzrok različni pogledi na to, kaj je neodvisno življenje in kako ga uresničiti. Poslance smo opozorili tudi na diskriminacijo Evropskega parlamenta, saj so nam naslednji dan, ko naj bi po pohodu skozi Strasbourg vsi prišli v Evropski parlament, omejili dostop na samo 50 uporabnikov vozičkov. Obljubili so, da se bodo zavzeli, z veseljem pa lahko poročam, da smo naslednji dan prav vsi lahko vstopili v parlament in poslušali govore članov ENIL-a ter odgovore poslancev.

Naslednji dan smo se kljub dežju ob 10. uri zbrali na Place de la Republique. Po motivacijskih govorih s transparenti in glasnim vzklikanjem gesel, kot sta »Nič o nas brez nas« in »Neodvisno življenje za vse«, smo se odpravili proti Evropskemu parlamentu ter skupaj z nekaterimi poslanci (prav vsemi irskimi!) poslušali govore in predavanja naših članov. Dan se je zaključil s slavnostno večerjo in druženjem.

Zadnji dan se je začel z upravnim odborom društva, pregledom poročil iz prejšnjih let, nekaterimi spremembami statuta, ki so izzvale precej burno razpravo in izvolitvijo novih članov izvršnega odbora. Sledila sta še ocena Freedom Drivea in predavanje Cora Van Damma, ki je kljub mišični distrofiji v treh mesecih prevozil precejšen del Evrope.

S tem smo sklenili letošnji Freedom Drive in si obljubili, da se vrnemo čez dve leti v upanju, da bo na seznamu kakšna težava manj in kakšna rešitev več, vsekakor pa se ne bomo predali. Za neodvisno življenje se bomo borili, kolikor dolgo bo treba, saj je to edina možnost, ki nam ostaja.

Gregor Fajdiga