Kako približati muzej gibalno oviranim osebam

od YHD (0 komentarjev)

V četrtek, 5. 6. je bila v Narodnem muzeju na Metelkovi ulici delavnica o prilagoditvah muzejskih zbirk ogledu gibalno oviranih oseb.

Vodila ga je Tatjana Biber, dokumentalistka Narodnega muzeja, zaposlena prek javnih del. Posveta so se udeležili trije zaposleni iz Narodnega in Etnološkega muzeja, iz YHD pa je ob avtorici članka prišla Zlata, vsaka s svojo asistentko.
Vodja posveta je najprej predstavila namen našega srečanja: opozoriti zaposlene, na kakšen način bi lahko izboljšali ogled razstave za osebe, ki se v svojem vsakdanjem življenju soočajo z različnimi grajenimi ovirami. Avtorji razstav si prizadevajo za odstranitev tovrstnih ovir in narediti obisk muzejev čim prijaznejši tudi gibalno oviranim osebam.

Kot arhitektka se z opozarjanjem na grajene ovire ukvarjam odkar… od sprejetja predpisa, ki ureja to področje gradnje. Ker pogosto (no ja, nekajkrat na leto) obiščem katerega od muzejev ali galerij, se mi je zdela pobuda Narodnega muzeja primeren korak za približanje zbirk osebam, ki so jih pogosto vidimo le del.

Gradnjo brez grajenih ovir ureja Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb, ki velja od oktobra 2003. To je tudi čas, ko aktivno spremljam odpravljanje grajenih ovir v Ljubljani.
Pred nekaj leti je MOL celo spletno stran Vsem dostopna Ljubljana(približen naslov), kjer je bila predstavljena dostopnost javnih objektov v našem mestu: gledališč, galerij, muzejev …. Že slabo leto poskušam obnoviti svoje vedenje o tej temi, pa je spletna stran http://www.disabledgo.com/sl/org/ljubljana  ves čas nedostopna.

Od zbirke do zbirke nas je peljala pomočnica kustosinje Zora Žbontar (porcelan, pohištvo…), vodja dogodka pa je opozarjala na neprimerno osvetlitev, previsoke vitrine, na previsoko obešene panoje z napisi in slikami, na neprimerno postavljene eksponate.

Skupaj smo prišli do za ključka, da je za osebe na invalidskem vozičku najprimernejši razstavni prostor vitrina s steklenimi policami, ki sega od tal od približno višine 1,80m.
Za nas najprimernejša samostojna nizka vitrina je visoka največ 65 cm.
Najbolj vidni so napisi, ki so oddaljeni od tal od 100 do 120 cm.

Ogledali smo si razstavo o Borisu Gregorki, slovenskem športniku in športnem delavcu. Ta soba je  prirejena za obisk slabovidnih oseb. Za te so bile pripravljene tablice z imeni vitrin v brajlovi pisavi in reliefni prikazi nekaterih medalj. Vse ostalo razstavljeno gradivo je bilo tiskano- diplome, časopisni članki, fotografije…
Za gibalno ovirane je bila ta soba neprimerna: okrasni steber zakriva pogled na življenjepis Borisa Gregorke. Medalje so razstavljene na policah, ki so točno na višinah naših oči in zato skrite.   Ogledali smo si lahko le nekaj diplom in slik, ki so visele v vitrinah, celo športnikovo ime sem prebrala doma iz prospekta.

Razstava Mumija in krokodil prikazuje življenje treh izjemnih Slovencev, ki so v drugi polovici 19. stoletja raziskovali zgodovino in geografijo severne Afrike  -  predvsem Egipta in Sudana.
Nekaj eksponatov je bilo razstavljenih na danes predlagan način, ogled velikih panojev pa je bil bolj slab: bili so previsoki.
Zadnjih 50 let o takih diplomatih habsburške monarhije in misionarjih slovenskega rodu nismo slišali ničesar. S primernejšim naslovom bi lahko avtor razstave opozoril drugo publiko, ki jo zanima ta del slovenske zgodovine.

Ob zaključku nas je voditeljica dogodka Tatjana Biber spomnila, da bo to prva v seriji delavnic o prilagoditvah muzejskih zbirk ogledu gibalno oviranih oseb.

Polona Kresal Bizaj
11. 6. 2014

Nazaj

Dodaj komentar