Začetki in razvoj programa NŽH

Program Neodvisno življenje hendikepiranih je začel delovati leta 1992 pod formalnim okriljem Društva za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela in sicer kot gibanje Youth handicapped deprivileged. Kasneje, 1996 leta smo postali YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa in program je postal naša največja dejavnost. S pomočjo in predvsem finančno podporo MATRA projekta smo naše vizije uspeli uresničevati tudi v bolj razširjeni obliki oz. za večje število ljudi. Ta podpora je bila odločilna tudi s političnega vidika, saj pred tem v domači strokovni javnosti nismo naleteli na posluh.
Sam program je nastal kot odgovor na iskanje rešitev življenja zunaj institucij, saj smo se znašli pred dejstvom, da nismo imeli nobene možnosti živeti običajno študentsko življenje. Potrebovali smo predvsem vsakdanjo fizično pomoč, kar pa nam nihče ni mogel zagotoviti, saj številna invalidska društva tovrstne storitve ali pomoči niso izvajala. Odločni, da nam je več kot dovolj bivanja v instituciji, smo bili prepuščeni lastni iznajdljivosti. Tako se je pravzaprav vse začelo; ko nimaš kaj izgubiti, ali ko lahko izgubiš vse, moraš preprosto tvegati in ustvarjati.

Začetek ni bil lahek iz več razlogov:
Država v praksi še vedno podpira življenje v institucijah, čeprav se na deklerativni ravni zavzema za individualizirane storitve ter neodvisno življenje. A zavodi se kar prenavljajo in gradijo na novo, zelo se razširjajo stanovanjske skupine, ki temeljijo na principih značilnih za vse institucije, veliko število, predvsem mladih hendikepiranih pa še vedno prebiva v domovih za starejše občane. Posamezniki se srečujejo z dejstvom, da zunaj ponujenih institucionalnih okvirov nimajo nobene ekonomske in strukturne podpore za uresničitev lastne neodvisnosti. Ni pričakovati, da bi se institucije in strokovnjaki v njej dejansko zavzeli za osamosvojitev posameznikov, saj bi to ogrozilo njihov obstoj in postavilo pod vprašaj njihovo smiselnost delovanja.
Sprva so programu močno nasprotovala tudi sama invalidska društva (sedaj ta koncept pridno izrabljajo v smislu oblikovanja pomanjšanih institucij; na primer stanovanjske skupnosti) ter tudi hendikepirani sami, ki so odraščali v institucijah in so bili tako podvrženi inštitucionalnim pravilom. Institucija te vedno nauči živeti le v instituciji. Zato med mnogimi vlada strah pred neznanim in vsemi odgovornostmi, ki jih življenje prinaša, saj za samostojno življenje pogosto niso"opremljeni".