Marina Đurkas

od YHD (0 komentarjev) Marina Đurkas

Kolesarska majica

Kolo je bilo prva stvar, na katero sem pomislila, ko so me vprašali, kaj je tisto, kar sem v življenju rada počela.

Že kot otrok je bila moja največja zabava to, da sem se s sosedi podila s kolesom po ulici gor in dol in gor in dol. Ko so mi pa starši kot najstnici kupili prvo »resno« zeleno kolo na deset prestav, me je pa že zamikala cesta. Začeli so se moji prvi kratki podvigi po okoliških vaseh, hribih, na katere sem bila blazno ponosna.

Ko je prišel čas, da zapustim dom in se lotim študija, je tudi strast do kolesarjenja malo zamrla, vendar nikoli umrla. Vedela sem, da se bom kmalu spet usedla na kolo in začela znova nabirati kilometre.  Ravno ko sem se odločala o nakupu novega kolesa, sem spoznala fanta (sedaj svaka), prav tako navdušenega kolesarja, ki mi je pomagal pri nakupu novega, tokrat rdečega kolesa in me ponovno navdušil za kolesarjenje.

To kolo sem odpeljala s sabo v Ljubljano in na novo začela s podvigi. Na začetku sem razmišljala, kje za vraga pa naj se vozim po Ljubljani, saj tu ni nič drugega kot sam beton. Kako zelo sem se motila. Samo odpeljala sem se par kilometrov iz Ljubljane in že bila na podeželju. Vedno ko sem odkrila novo pot, sem si govorila, samo še ta ovinek pa se vrnem nazaj po isti poti, a se nisem nikoli, za tistim ovinkom je bil novi ovinek še bolj zanimiv, vedno bolj in bolj.  Odkrila sem meni ljube hribe: Krim, Katarino, Pance ... in veliko naravnih lepot: Iški vintgar, Pekel ..., neverjetno, kaj vse Ljubljana ima! Edina misel po službi je bila, kam naj jo mahnem s kolesom, koliko časa imam, koliko energije imam, kakšno je vreme. Na pot pa vedno sama, sama s svojimi mislimi, popolnoma svobodna. Velikokrat, ko sem se mučila s kakšnim hribom, sem si govorila, pa kaj mi je tega treba, vendar ko sem prišla na cilj, sem bila presrečna, očarana nad razgledom in pogledom, tako zelo, da bi takoj vse še enkrat ponovila.

No, ko se je kar čez noč zgodilo, kar se je zgodilo (paraliza od vratu navzdol), in po dolgi rehabilitaciji, sem zopet začela razmišljati o rekreaciji, primerni za mene. Dobila sem številko gospoda, ki dela pripomočke za invalide, ga poklicala in se dogovorila za kolo. Sedaj je moje kolo modre barve, sicer na električni pogon in nikamor te ne pripelje, vendar je moje in tako življenje teče naprej.

Nazaj

Dodaj komentar