Viki Vertačnik

od YHD (0 komentarjev) Viki Vertačnik

Šah za slepe

Šah je res moja velika ljubezen. Res se ne more meriti z mojo ljubeznijo do družine, a ta kraljevska igra je trdno zasidrana v mojem srcu že od rane mladosti. Kako in zakaj je do tega prišlo, pa čisto natančno ne vem. Spominjam se, kako sem občudoval očeta, ki je v dolgih zimskih večerih bil boje na 64-ih poljih s svojimi znanci. Imam šest let starejšega brata in kot pubertetnik le-ta nikakor ni bil navdušen nad mojimi otroškimi igrami. Morda po načelu, da pametnejši odneha, sem sam začel z njim igrati šah. Kar nekaj časa je trajalo, da sem ga prvič premagal, vmes pa me je on premagoval na najrazličnejše načine, a k sreči nisem obupal. Čez nekaj časa sem se vključil tudi v šahovski krožek v šoli in tako se je nadaljevalo. Spominjam se, kako sem se veselil uvrstitve na peto mesto med starejšimi pionirji v občini in pravice do nastopa na regijskem prvenstvu. Sledilo pa je razočaranje, saj nisem nikdar izvedel, kdaj je bilo to prvenstvo. Pa me to ni odvrnilo od nadaljnjega igranja.

Po zaslugi šaha sem spoznal mnoge čudovite ljudi, doživel marsikaj nepozabnega in videl kotičke sveta, ki jih brez znanja šaha verjetno ne bi.

Seveda so prišli tudi rezultati. Doma imam kar nekaj medalj in pokalov, najbolj pa sem ponosen na bronasto medaljo na mladinskem svetovnem prvenstvu za slepe leta 1989. Z reprezentanco slepih sem nastopil tudi že na olimpijadi in svetovnem pokalu.

Svoje znanje sem že od nekdaj rad prenašal na druge. Tako sem več let učil šah na osnovni in srednji šoli, ker pa gredo stvari iz roda v rod, se na drugo stran šahovnice vedno pogosteje usede moja hči Tjaša.

Nazaj

Dodaj komentar