YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa
Neubergerjeva 7, Ljubljana,
Pisarna: Grablovičeva 62, Ljubljana
Tel: +386 1 521 22 77; mobile: +386 51 435 296
Fax: +386 1 521 22 88
Email: yhd-drustvo@yhd-drustvo.si
IBAN: SI56 0201 1005 0155 707,
Bank: NLB d.d., SWIFT: LJBASI2X

Bontoncek 

 

Kje smo?

Pisarna društva YHD: Grablovičeva 62

zemljevid

Klub SOT 24,5, Masarykova 24, Metelkova mesto

zemljevid



3.05.1999, Denar tudi invalidom vladar, Dnevnik

Ob kateri kamen se vedno znova spotikamo, kje nas čevelj žuli ali kaj je naš trn v peti oziroma v kolesu vozička? Povejmo kar naravnost, da je odgovor vedno isti – invalidske organizacije. Bolje jih je imenovati kar invalidska društva, saj pravno-formalno kaj takega kot so »invalidske organizacije« sploh ne obstaja. To je le njihovo samooklicano poimenovanje, ki ima namen in jim daje osnovo za legitimacijo posebnega, priviligiranega statusa, pravic in financiranja v odnosu do drugih društev, ki prav tako kot oni izvajajo različne, posebne socialno-varstvene programe, storitve in dejavnosti javnega interesa.
Poseben status utemeljujejo z dejstvom, da so se že v prejšnjem sistemu prva organizirala. Na podlagi uresničevanja skupnih interesov so tako nastajala posamezna invalidska društva, ki pa so kot »skupni interes« prepoznala isto medicinsko diagnozo - obolelost, patologijo; izjema so: Zveza društev vojnih invalidov Slovenije in Zveza društev invalidov vojn Slovenije. Lahko bi rekli, da je bilo v tistem času takšno organiziranje za invalide pomembna civilna pobuda (tudi zato, ker česa drugega ni bilo), vendar je danes takšna oblika združevanja povsem neustrezna in diskriminacijska. S tem se posameznika povsem diskreditira: njegova diagnoza naj bi določala njegove družbene in socialne interese. Saj ni dopustno, da se na podlagi medicinske diagnoze, ki je pri drugih ljudeh povsem osebna stvar in tudi zaščitena z zakonom o varovanju osebnih podatkov, razvršča invalide v društva, kjer naj bi zadovoljevali svoje interese, potrebe in želje. Društvo, ki mu posameznik tako »pripada«, pa naj bi mu zagotavljalo ustrezne dejavnosti in storitve, ki jih država ne izvaja. Ni namreč razumljivo, v čem se razlikujejo usluge, ki jih potrebuje nekdo z mišično distrofijo ali z tetraplegijo, nekdo s parkinsonovo boleznijo ali pa oboleli za aidsom v zadnjem stadju; vsem je bistvena osebna asistenca in prevozi. Vendar so njihova društva strogo ločena: prvi in drugi spadata med invalidska, ki jim pripada 75 odstotkov sredstev FIHO, tretji v humanitarna društva s 25-odstotnim deležem sredstev FIHO, četrti pa nikamor, kakor da obolelih za aidsom ni oziroma do teh sredstev niso opravičeni. Še večji problem pa je v tem, da znotraj posameznih društev večina uporabnikov ni deležna storitev in uslug, ki jih potrebujejo in bi jim ustrezale. Komu in čemu koristi delitev in razvrščanje posameznikov na podlagi diagnoz, predvsem ko vidimo, da je tudi v praksi nemiselno in nevzdržno?

Zaradi boljšega javnega nastopanja in večjega političnega vpliva, se invalidska društva povezujejo v SIOS, katerega predsednik je že od samega začetka Boris Šuštaršič. Dejansko so v praksi zelo uspešni, saj se predstavljajo in deklarirajo kot legitimni predstavniki vseh invalidskih društev Slovenije, čeprav vemo, da obstajajo tudi invalidska društva, ki niso in niti nočejo biti v SIOS-u. Ta naj bi se zadovoljila že s tem, da lahko delujejo v njegovi senci. Seveda bi se dalo zagovarjati, da nobeno predstavniško telo ne more nikoli ter v celoti biti odsev interesov vseh posameznikov, vendar pa je prav v tem past. Kajti poleg interesov, ki so primarno društveni interesi njihovih voditeljev za ohranjanje posameznikove odvisnosti, ki bo vedno dobro opravičilo za ohranjanje oziroma večanje njihove moči, so si prisvojili tudi pravico, da so zastopniki vseh sfer družbenega življenja posameznika in zagovorniki ter izvajalci številnih zdravstvenih storitev. Ne najdemo logične razlage zakaj lahko ljudje z mišično distrofijo uveljavljajo pravico do obnovitvene rehabilitacije samo v Domu dva topola v Izoli ( v katerega je bilo vloženo par milijonov mark in je še vedno nedokončan ), ki je last Društva distrofikov in ne po svoji izbiri tudi kje drugje?

V SIOS-u radi poudarjajo, da predstavljajo od sto do dvesto štirideset tisoč invalidov, kar je številka, ki prav gotovo naredi močan vtis, tako v javnosti kot tudi na posamezne poslance in njihove stranke. Zato si le malokdo upa radikalno poseči v spremembo financiranja in zakonodaje, ki že predolgo vlada na tem področju, saj bi bil (in so že bili) takoj označen za nekoga, ki skuša invalidom odvzeti težko pridobljene socialne pravice. Javnost bi nad tem takoj ogorčeno reagirala in upokojenci bi se prav gotovo prepoznali kot potencialne naslednje žrtve odvzema določenih ugodnosti. Nihče tega ne tvega in vse ostaja po starem. Invalidska društva pa spretno igrajo enkrat vlogo pomoči, usmiljenja, razumevanja in denarja potrebnih, drugič pa vlogo enakopravnih in aktivnih članov družbe; odvisno pač od tega, kaj je dobitek. Nihče tudi ne preverja načina izvajanja in kakovosti programov ter storitev, ne ve se koliko članov posameznega društva je dejansko tudi uporabnikov in koristnikov le-teh, saj se lahko članstvo prikaže fiktivno ali pa član sploh nima možnosti koristiti določenih projektov.
Zmeda je velika, nepravilnosti je še več in razmerja moči so zelo dobro razdeljena, zato si ne delamo utvar, da bi bilo stvari mogoče urediti. Vendar se nam zdi prav grozljivo, da se v tej državi otepamo sprejemanja beguncev in pri tem kot poglavitni razlog navajamo strošek 40.000 tolarjev na osebo, po drugi strani pa je država v roke »določeni interesni skupini« dala v roke velike vsote denarja, s katerimi le-ta počne kar se ji zdi; gradi počitniške domove za ljudi, ki med letom živijo v zakotnih delovnih zavodih in domovih za ostarele.


Elena Pečarič

 Copyright © 2014 YHD društvo SI
 Vsa naša koda pripada vam.

YHD