Anton Komat: Umetnost preživetja
Predavanje v klubu SOT 24,5, Metelkova mesto

25. 2. 2010, ob 20.00

VABLJENI!




Največja tragedija sodobnega sveta je odsotnost tragedije v klasičnem antičnem smislu. Tragedije, v kateri se skozi boj vrednot porodi nekaj novega, da na razvalinah starega sveta nastane nov svet. Ker pa smo civilizacijo umerili na merjenje moči, smo na poti v katastrofo. Tragedijo je nadomestil nekaznovani zločin nad naravo in sočlovekom. Toda le tragično izkustvo bo grozečo katastrofo spremenilo v spoznanje.

Vse druge poti so utopija...

Anton Komat je neodvisni raziskovalec, pisatelj, publicist, okoljevarstvenik in tudi avtor knjig ter številnih prispevkov. Objavil je na stotine člankov, je scenarist in voditelj TV-filmov in radijskih oddaj, predavatelj in varuh narave.

Vašega prihoda se veselimo!

V sršenjem gnezdu

SOT24,5 Metelkova mesto, stavba Lovci, v četrtek, 11.2.2010 ob 20 uri

Uroš Ipavec se z umetnostjo aktivno ukvarja že več kot 10 let.
Ker izhaja iz Renč pri Novi Gorici je predvsem v začetnih letih svoja znanja o slikarstvu dopolnjeval, raziskoval in širil s svojimi primorskimi prijatelji iz beneške akademije za likovno umetnost.

Martina Piskač
Dunajska 184a
1000 LJUBLJANA
Ljubljana, 28.1.2010

mag. Cveto Uršič, direktor
Direktorat za invalide
Slovenska c. 54
1000 LJUBLJANA

Zadeva: Negotovost zaradi vašega neposluha in neodločnosti.

Spoštovani g. mag. Cveto Uršič!

Spraševala sem se ali ima še smisel, da vam pišem, saj očitno ne želite vedeti kaj v resničnem življenju predstavlja osebna asistenca za nas hendikepirane in kaj sploh osebna asistenca je. Pa vendar ne smemo pozabiti, da ta tako pomemben in potreben zakon pripravljate vi, čeprav smo ga mi že napisali. Prav tako ste tudi vi slovenski poročevalec Konvencije ZN o pravice invalidov, zato mislim, da je nujno potrebno nadaljevati z pisanjem, da se ne boste kasneje sklicevali, da niste imeli dovolj informacij oziroma, da ne boste zavajali javnost, da so pri nastajanju zakona imeli možnosti sodelovati vsi, kot to običajno naredite, da vljudnostno povabite različne uporabnike in strokovnjake, naših pripomb pa sploh ne upoštevate in tako pridete do neobjektivne rešitve.
Seveda razmišljam o nesprejemljivih tezah vašega predloga Zakona o osebni asistenci. Do mene je prišla informacija, da teh 20 ur osebne asistence na mesec velja samo za spremstvo. Zakaj potem niste navedli tudi koliko ur osebne asistence si predstavljate za nas težje hendikepirane. Nam boste mogoče določili število ur tudi za higieno, hranjenje, gospodinstvo, toaleto ipd. ?

SPOROČILO ZA JAVNOST

ENIL – Evropska mreža za neodvisno življenje obeležuje Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. ENIL ob tem zahteva prenehanje poniževalnega odnosa do hendikepiranih in zaprtje vseh evropskih institucij kjer živijo hendikepirani.

27. januarja 1945 so sovjetske enote osvobodile največje nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz – Birkenau na Poljskem. Leta 2005 pa je bil 27. januar, s strani Generalne Skupščine OZN, razglašen za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Ta dan predstavlja dan spomina na 6 milijonov evropskih Judov in 5 milijonov hendikepiranih, Romov, homoseksualcev in mnogih drugih, ki so bili ubiti v obdobju Holokavsta. Letos poteka 65. obletnica osvoboditve koncentracijskih taborišč in konca holokavsta.

Poleg tega, da je v plinskih celicah umrlo veliko število hendikepiranih so jih uporabljali tudi za medicinske poizkuse in za potrebe posebne operacije smrti, bolje znani pod imenom Akcija T-4 (Action T-4).

Vsem politikom, Vladi RS, poslankam in poslancem, predsedniku države g. Türku, g. Uršiču, ge. Zdenki Čebašek Travnik in vsem ostalim veljakom v Sloveniji in Evropi, prav tako raznim društvom in nevladnim organizacijam v Sloveniji!

Zdaj vem, koliko smo vredni invalidi in kako nas jemljete, nismo vredni niti toliko, da bi nam odgovorili na naša pisma. Tisti, ki pa si že vzamete čas za odgovor, pa je le-ta brezpredmeten in brez vsakršne koristi. Ah, dajte no, spoštovani gospodje pa takšna demokracija in enakopravnost, pa v 21. stoletju kot temu pravite vi. Prenekatera vrata so nam zaprta, a s tem si zapirate vrata tudi sami sebi, ne samo nam. Tako daleč smo že prišli, da si moramo nekatere invalidske pripomočke tako rekoč sami kupiti, a zraven pa pravite, kako je poskrbljeno za enakopravnost in temeljne pravice samostojnosti invalidov.

V oddaji Pomagajmo si - 28. 1. 2010.
1. prispevek - Martina o osebni asistenci

PRIPOROČAMO!!!!


http://tvslo.si/#ava2.58450782

Predavanje bo potekalo v SOT24,5 Metelkova mesto,

v sredo, 13.1.2010 ob 20 uri.

Ciril Horjak je eden najboljših časopisnih ilustratorjev v državi. Biti najboljši ni prav težko, saj so časopisni ilustratorji silno redki. Na predavanju bo Ciril predstavil, kako ustvarja ilustracije za Večer - od ideje do tiska. Predavanje bo bogato ilustrirano. Nek novinar je rekel, da je novinarstvo literatura, ki se ji mudi. Ciril pa za svoje ilustracije pravi, da so likovnost, ki se ji mudi.

Civilno vojaško dolžnost je pokorno služil v YHD in nam bogato, pisano in ironično opremil številne naše tiskane publikacije, ki so namenjene osveščanju glede pravice do neodvisnega življenja in osebne asistence.

Ena od cirilovih ilustracij za društvo YHD:

Martina Piskač
Dunajska 184a
1000 LJUBLJANA
Ljubljana, 6.1.2010

mag. Cveto Uršič, direktor
Direktorat za invalide
Slovenska c. 54
1000 LJUBLJANA

Zadeva: Hendikepirana najstnica ponovno v svetu »hodečih« - srednja šola

Spoštovani g. mag. Cveto Uršič!
Prazniki so za nami in pred nami je leto, v katerem bo zelo pomembno, da boste razumeli kaj osebna asistenca je in kaj ni ter kako pomembna je za nas hendikepirane v vseh obdobjih našega življenja. To bi do sedaj človek z vašimi izkušnjami in položajem moral seveda že vedeti. Ker pa na žalost temu ni tako, nadaljujem s svojim pisanjem in upam, da se premaknete v razumevanju naših potreb vsaj za korak.
Po končani osnovni šoli sem se morala odločiti ali nadaljujem srednjo šolo v ZUIM Kamnik, kjer je bilo takrat na razpolago samo triletno poklicno izobraževanje (šiviljstvo, elektro, administrativna), katero je bilo pri mojih fizičnih sposobnostih nerealno ali pa grem v bližnjo srednjo Ekonomsko, naravoslovno šolo.
Ponavadi se je le redko kdo odločil za drugo možnost, saj je bilo znanje iz ZUIM-a prava katastrofa. Morali bi trenirati naš intelekt, saj je logično, da lahko gradimo samo na znanju. Vendar za večino delavcev zavoda smo bili le ubogi invalidi, ki tako in tako nimamo nobene prihodnosti.

Martina Piskač piše Cvetu Uršiču

Ljubljana, 16.11.2009

mag. Cveto Uršič, direktor
Direktorat za invalide
Slovenska c. 54
1000 LJUBLJANA

Zadeva: Materinstvo in hendikep

Spoštovani g. mag. Cveto Uršič!

Kot sem vam že prejšni teden obljubila, vam bom pisala vsak teden in vam poiskusila prikazati različna področja svojega življenja v praksi in kako je osebna asistenca na vseh teh področjih nujno in neobhodno potrebna.
Leta 1993 sem rodila hčerko. Za večino družin je obdobje dojenčka srečno, vendar nama s partnerjem je bilo večkrat zelo težko. Toda bilo je vredno. Bila sva mlada starša in ker takrat še ni bilo osebne asistence, je moj partner pri 21. letih v celoti negoval dojenča, mene in skrbel za gospodinstvo. Ob tem, da sem se odselila iz Doma upokojencev kjer nisem imela pogojev za neodvisno življenje niti v socialnem, ekonomskem in niti intimnem smislu. To je bilo obdobje velikega odpovedovanja sebi, svojim osnovnim potrebam, ki sem jih zreducirala na minimum (npr. manj piješ, manjkrat greš na vodo), saj nisem imela srca še bolj bremeniti partnerja. Najhujše pa je bilo to, da sem se počutila kot dodatno breme, saj sem popolnoma negibna in moje potrebe niso majhne.

Martina Piskač piše Cvetu Uršiču

Ljubljana, 7.11.2009
mag. Cveto Uršič, direktor
Direktorat za invalide
Slovenska c. 54
1000 LJUBLJANA

Zadeva: Konvencija ZN o človekovih pravicah invalidov

Spoštovani g. mag. Cveto Uršič!

Odločila sem se, da vam pišem, ko sem prebrala prevedeno Konvencijo ZN o človekovih pravicah invalidov. Zgrožena sem nad prevodom 19. člena, ko ste personal assistance prevedli v osebno pomoč. Ne razumem, da človek na tako pomembnem položaju, človek, ki sodeluje pri sestavljanju Zakona o osebni asistenci in človek, ki je že vrsto let v funkcijah, ki se nanašajo na hendikepirane, ne loči bistvenega pomena besed osebna asistenca in osebna pomoč.
Asistenca pomeni, da ti kdo asistira na podlagi tvoji navodil. Sam izraz pomoč pa lahko pomeni marsikaj na kar ponavadi človek nima direktnega vpliva. Očitno mislite, da je za hendikepirane čisto dovolj, da nas kdo dvigne s postelje, nam da jesti in piti. Hvala! Dopuščate in omogočate mi životarjenje. Me hočete narediti za drugorazredno državljanko, kriminalko, ali me spustiti na nivo živali? Ali nimam pravice do svobodnega življenja ne glede na moj hendikep, da sama odločim, kdaj, s kom in kaj bom delala in kako bom živela. Če karikiram lahko primerjam pokroviteljski odnos v smislu osebne pomoči, ki jo razumete vi, s položajem zapornikov, ki imajo celo več vpliva na svoje življenje, vsaj na wc gredo, ko želijo, se premaknejo, ko želijo. Mi naj bomo pa veseli pomoči od osebe, ki jo bo »nekdo« drug določil, od časa, ki nam bo ga določil, od seznama storitev, ki nam jih bo določil. Kaj pa naša volja, naša želja in predvsem naša pravica do izbire?