YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa
Neubergerjeva 7, Ljubljana,
Pisarna: Grablovičeva 62, Ljubljana
Tel: +386 1 521 22 77; mobile: +386 51 435 296
Fax: +386 1 521 22 88
Email: yhd-drustvo@yhd-drustvo.si
IBAN: SI56 0201 1005 0155 707,
Bank: NLB d.d., SWIFT: LJBASI2X

Bontoncek 

 

Kje smo?

Pisarna društva YHD: Grablovičeva 62

zemljevid

Klub SOT 24,5, Masarykova 24, Metelkova mesto

zemljevid



Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

USTAVIMO RAZLIKOVANJE

Akcija!

ZA sprejem zakonov o osebni asistenci - USTAVIMO RAZLIKOVANJE

Pozivamo vlade in Evropski Parlament:

  • Ukrepajte: Ustavimo razlikovanje, Ustavimo segregacijo
  • Razumite: Človekove pravice so pravice vseh
  • Sprejmite: Osebna asistenca za vse, ki jo potrebujejo
  • Naj 19. člen Konvencije o pravicah hendikepiranih postane resničnost
  • začnite posvetovanja z organizacijami, ki jih vodijo in upravljajo hendikepirane osebe same in imajo izkušnje s področja neodvisnega življenja

Podpiši peticijo
Navodilo za izpolnjevanje peticije - vpisati je potrebno vse podatke.
Na e-mail boste dobili povratno sporočilo v katerem morate klikniti na povezavo, da bo podpis sprejet (varnostna funkcija, da se ne bi kdo v vašem imenu podpisoval)

Podpisi na papirju
Prenesite si dokument, ga natisnite, dajte v podpis svojim prijateljem in ostalim in ga pošljite na napisani naslov (Društvo YHD).


Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

WE WANT YOU!!!



Obračamo se na vas, ki ste morda v iskanju dela ter novih in zanimivih izkušenj. Pri nas, v YHD, jih boste zagotovo dobili. Iščemo mlade in malo manj mlade ljudi, ki bi opravljali delo osebnega asistenta; pogoj je, da ste prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje. Osebni asistent pomaga uporabniku pri vseh tistih vsakdanjih opravilih, ki jih posameznik zaradi svojega hendikepa ne zmore sam. Delo prinaša nove izzive, širi obzorja, sooča vas z lastnimi predsodki in stereotipi ter vam s tem odpira duha. Plača res ni prav velika, a je služba kot se šika. Za ta poklic ne rabite posebne izobrazbe, znanja in izkušenj, le pripravljenost, da se učite in spoznavate. Zanesljivost in spoštovanje sta vrlini, ki ju iščemo in cenimo. Če vas delo zanima, vas vljudno vabimo, da se nam oglasite.

Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

VABILO



Že sedmo leto zapored bo v Zrečah v organizaciji Mednarodne zveze društev IAHD Adriatic potekal osrednji družabni in akademski dogodek za potapljače iz Slovenije in sosednjih držav. Skozi zadnjih šest let je simpozij postal forum, kjer lahko rekreacijski potapljači nadgradijo obstoječe potapljaško znanje, se seznanijo z novimi dosežki v potapljanju in s tem povezano znanostjo. Kljub temu, da se je osrednja tema simpozija spreminjala, je vseeno ohranila povezavo med zgodovino potapljanja v regiji, modernim potapljanjem in globalno potapljaško skupnostjo.

Vsako leto lahko obiskovalci srečajo pionirje potapljanja in nekatere trenutne vrhunske svetovne potapljače in znanstvenike. S spoznavanjem ekspedicij preko mej mogočega ali skozi odpiranje podvodnega sveta potapljačem s posebnimi potrebami nam druženje na simpoziju omogoča razširjanje naših obzorij.

Med potapljači velja simpozij za potapljaški praznik, ki nas motivira, da izboljšamo svoje potapljaško znanje in varnost pri potapljanju. Na koncu koncev je simpozij tudi priložnost, da srečamo stare prijatelje, spoznamo nove in se zabavamo skupaj.

Vljudno vabljeni!

IAHD Adriatic

Branko RAVNAK

Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Za promocijo zaposlovanja na običajnih delovnih mestih

ZA zaposlovanje na običajnih delovnih mestih

profesor

pisarna

kino

Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Za promocijo OA

Za promocijo osebne asistence:

Športnica

Gospodinja

Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Kodeks etičnih načel v socialnem varstvu



K O D E K S
etičnih načel v socialnem varstvu

1. Etičnost – osnova ravnanja

Pri svojem delu, ki služi dobrobiti posameznika, družine, skupine in družbe, se delavke/delavci socialnega varstva ravnajo po načelih etičnosti – obče dobrega, da bi tako zavarovali ljudi, ki jim pomagajo in sami sebe pred napačno uporabo strokovne in družbene moči.
Svoje delo morajo razmejiti od političnih, verskih, ideoloških, osebnih in institucionalnih vplivov ter interesov, ki bi utegnili ovirati njihovo človeško in strokovno presojo o tem, ali s svojim delom dejansko pomagajo posamezniku ali pa zgolj zastopajo interese, ki niso v skladu z občeveljavnimi načeli socialne pravičnosti in dobrobiti posameznika.

2. Spoštovanje človekovih pravic in svoboščin

Delavke/delavci na področju socialnega varstva spoštujejo vse z ustavo in zakoni Republike Slovenije zajamčene pravice ter vse mednarodne dokumente s področja človekovih pravic, ki jih je sprejela ali ratificirala Republika Slovenija.

3. Sprejemanje različnosti

Posameznik, družina in skupina imajo pravico do pomoči ne glede na biološke, osebnostne, statusne, nacionalne, verske, ideološke in politične razlike. Vse osebe, potrebne socialne ali materialne pomoči, delavke/delavci sprejemajo takšne kot so, pri delu z njimi pa se opirajo na pozitivne dejavnike njihove življenjske situacije.

4. Spoštovanje kodeksov poklicne etike

Delavke/delavci, ki poklicno ali prostovoljno opravljajo socialno varstvene storitve in dejavnosti, so dolžni upoštevati poklicno identiteto in strokovno avtonomijo pripadnikov različnih strok na področju socialnega varstva. Pri svojem delu v celoti ohranjajo specifično strokovno in človeško odgovornost, kot jo opredeljujejo posamezni kodeksi poklicne etike, ob upoštevanju kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu.

5. Enakopravnost prostovoljnega dela

Prostovoljne sodelavke/sodelavci prevzemajo konkretne delovne naloge na osnovi usposobljenosti in izkušenj ter tega Kodeksa etičnih načel.
Prostovoljno delo poteka v okviru sprejetega dogovora med izvajalci in uporabniki pomoči ter odgovornim organizatorjem prostovoljnega dela.
Prostovoljnim delavkam/delavcem je potrebno omogočiti usposabljanje in supervizijo.

6. Pomoč za samostojnost, medsebojna pomoč in samopomoč

Dobri, korektni in iskreni medčloveški odnosi so temelj obojestranskega osebnostnega razvoja in ustvarjalnega medsebojnega sodelovanja. Vse delavke/delavci v socialnem varstvu pri svojem delu strokovno in čustveno kontrolirano vežejo uporabnike nase le v tolikšni meri, kolikor je to koristno za ohranjanje življenjskih sposobnosti posameznika. V primeru nejasnosti je vsaka delavka/delavec (tudi v tehničnih službah in na področju prostovoljnega dela) dolžna zaprositi zunanjega strokovnjaka, ki mu zaupa, za supervizijsko podporo.

7. Nezdružljivost vlog

Svetovalno in terapevtsko delo s posamezniki, družinami in skupinami je praviloma nezdružljivo z izvajanjem posegov v medsebojna pravna razmerja. V primerih medsebojne nezdružljivosti vlog strokovna delavka/delavec prevzame polno odgovornost za svojo odločitev ter z vsemi načrtovanimi ukrepi in posledicami predhodno seznani uporabnika.

8. Spoštovanje odločitev posameznikov

Delavke in delavci v socialnem varstvu pomagajo uporabnikom, da z lastnimi močmi, s pomočjo drugih ljudi in institucij spoznajo svojo situacijo in iščejo rešitev težav.
Uporabnik sam odloča o neposredni pomoči, o svojem življenjskem vsakdanu in bodočnosti. Pravica do lastne odločitve se strokovno preudarno in le izjemoma lahko omeji v primeru, ko bi uporabnik ogrožal sebe ali druge osebe.

9. Možnost izbire pomoči

Uporabnikom pomoči morajo biti ob začetku dela in v vseh kasnejših fazah na razpolago ustrezne informacije in izbira o tem, kakšna pomoč in kje (javna, zasebna, dobrodelna pomoč, medsebojna pomoč ali samopomoč) jim je na razpolago.
V procesu pomoči morajo biti seznanjeni z možnostmi in omejitvami pričakovane pomoči, soglašati morajo z vsemi postopki in metodami dela.
Uporabniku mora biti omogočena izbira strokovne delavke/delavca, možnost premestitve v drug zavod na lastno željo ter možnost ugovora v zvezi s potekom in z učinkovitostjo pomoči.

10. Dolžnost pomoči

Delavka/delavec v socialnem varstvu ne more odkloniti nudenja iskane pomoči. V primeru, ko nadaljnje sodelovanje ne bi bilo v korist uporabnika, ga lahko napoti k drugemu ustreznemu delavcu, vendar šele potem, ko je poskrbela/poskrbel za nujno pomoč.
V nujnih primerih so delavke/delavci socialnega varstva dolžni pomagati ali poiskati ustrezno pomoč tudi uporabnikom, ki niso državljani Republike Slovenije.

11. Ohranjanje samostojnosti v naravnem življenjskem okolju

Delavke/delavci socialnega varstva podpirajo uporabnike svojih storitev v njihovi želji, da bi ostali samostojni v domačem življenjskem okolju, ki ga kljub zmanjšanim sposobnostim (zaradi staranja, bolezni ipd.) ne želijo zapustiti.
Prizadevanja okolice, da bi pomoči potrebnega posameznika kot “motečega“ izločili iz naravne življenjske sredine, ne smejo biti razlog za njegovo namestitev v zavod. Uporabniku je potrebno ponuditi pomoč in spremljanje na domu ter podpirati in razvijati socialne mreže medsebojne pomoči.

12. Spoštovanje človekove enkratnosti in dostojanstva

V procesu nudenja pomoči in podpore uporabnikom delavke/delavci socialnega varstva varujejo dostojanstvo, zasebnost, avtonomijo in individualnost posameznika, upoštevajo njegovo kulturo in vrednote ter si prizadevajo uporabljati njim razumljiv jezik in raven komuniciranja.
Delavke/delavci v socialnem varstvu razpolagajo z zelo zaupnimi podatki o ljudeh in sodelujejo pri reševanju občutljivih življenjskih situacij. Delavke/delavci so dolžni varovati vse zaupne in zaupane podatke kot poklicno skrivnost. Spoštovanje celovitosti osebnosti in dostojanstva posameznika v vseh postopkih izražajo tudi z:
– možnostjo uporabnika, da lahko dobi na vpogled dokumentacijo o sebi ali o svojcih, za katere je odgovoren, kot jo predpisuje zakon o varovanju osebnih podatkov in ki je usklajena s področnimi zakonskimi predpisi;
– dostojnim in spoštljivim naslavljanjem in ogovarjanjem uporabnikov;
– spoštljivim govorjenjem tudi o odsotnih uporabnikih v posvetih s sodelavci, na strokovnih timih, v drugih strokovnih stikih ter v odnosih z javnostjo;
– varovanjem človekove potrebe po zasebnosti in z upoštevanjem občutka sramežljivosti v domačem in institucionalnem okolju;
– doslednim varovanjem identitete posameznika pri vključevanju analize primera za strokovne, študijske in raziskovalne namene.

13. Kriteriji komuniciranja z javnostmi

Delavke/delavci v socialnem varstvu varujejo posameznike in družine pred neustreznim obravnavanjem, razgaljanjem in možnimi zlorabami v medijih in javnosti. Informacije morajo ščititi zasebnost in koristi prizadetih ter omogočiti nemoten potek pomoči.

14. Preprečevanje osebnega nadlegovanja in nasilja

Delavke/delavci socialnega varstva v vseh postopkih in odnosih varujejo spolno, psihofizično in duhovno integriteto posameznic in posameznikov.
V socialnih ustanovah si delavke/delavci socialnega varstva prizadevajo, da bi preprečili in odkrili zlorabe uporabnikov s strani osebja, samih uporabnikov in ljudi iz neposrednega lokalnega ali domačega okolja.

15. Uveljavljanje in varovanje zasebnosti v socialnih ustanovah

Z namestitvijo v državno, zasebno ali dobrodelno ustanovo nadomeščamo življenjsko okolje, ki ga nudi družina: človečnost, zasebnost, toplino, varnost in domačnost.
Uporabnice/uporabniki v ustanovah prostovoljno soodločajo o svojem vsakdanjem življenju in počutju (dnevni red, prehrana in čas obrokov, svojsko preživljanje prostega časa in razvedrila, nedotakljivost zasebnega kotička, omogočanje kulturnega, verskega in družabnega življenja...).

16. Odprtost ustanov

Ustanove se s svojimi programi in dejavnostjo odpirajo okolju; svojcem, študentom in strokovnjakom za potrebe izobraževanja, usposabljanja in raziskovanja, pa tudi prostovoljcem, različnim organizacijam in javnosti. Pri tem je potrebno zagotavljati tajnost podatkov, varovanje zasebnosti uporabnikov in svobodno voljo njihovega vključevanja v raziskovalne in druge omenjene aktivnosti.

17. Zaupanje in varstvo podatkov

Pomoč v socialnem varstvu temelji na medsebojnem zaupanju, ki je pomemben vir obojestranske moči. Uporabnik, ki čuti, da se delavka/delavec kot človek in kot strokovnjak resnično zavzema zanj, bo lažje zbral moč za rešitev težav. Delavka/delavec, ki ga zaupanje uporabnika dodatno motivira, tega zaupanja ne sme zlorabiti s posredovanjem zaupnih podatkov drugim osebam. Podatke varuje kot poklicno skrivnost.
V situaciji, ko delavka/delavec ve, da zaupanih podatkov ne bo mogel obdržati le zase, je dolžan o tej omejitvi uporabnika takoj in povsem nedvoumno opozoriti.

18. Dolžnost raziskovanja in izpopolnjevanja

Strokovne delavke in delavci ter sodelavke in sodelavci sistematično razvijajo raziskovanje potreb uporabnikov ter delovne postopke in metode dela v organizacijah, kjer izvajajo svojo dejavnost. Pri tem kritično presojajo obstoječa in nova znanja ter metode in tehnike dela. Za njihov razvoj mora biti omogočeno stalno izobraževanje in usposabljanje v okviru lastne delovne organizacije, intervizijskih in supervizijskih skupin, Socialne zbornice Slovenije, izobraževalnih ustanov in drugih organiziranih oblik.

19. Sodelovanje in medsebojna pomoč med delavkami/delavci socialnega varstva

Delavke/delavci v socialnem varstvu izpopolnjujejo svoje strokovno znanje ter razvijajo svojo osebnost in čut za sočloveka v stiski. Pri tem se vključujejo v supervizijo in v druge oblike strokovne pomoči, ki jim pomagajo krepiti strokovni in človeški pristop do uporabnikov.
Delavci in delavke različnih strok spoštujejo znanje in izkušnje drugih, si medsebojno pomagajo ter usklajujejo svoje delo v dobrobit uporabnikov.

Zora Tomič, prof. soc. l. r.
Predsednica
Socialne zbornice Slovenije
Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Pravice in obveznosti izvajalcev programa NŽH


Obveznosti izvajalcev programa Neodvisno življenje hendikepiranih:

1. Da skrbijo za administrativno, računovodsko in vsebinsko izvajanje programa in nemoteno finančno poslovanje:
a. obračun in izplačilo plač zaposlenih,
b. vodenje računovodskih in drugih evidenc,
c. pisanje finančnih in vsebinskih poročil sofinancerjev programa,
d. izpolnjevanje pogodbenih obveznostih – tako v programih subvencioniranih zaposlitev kot tudi pri pogodbah o izvajanju programa.
2. Da izvajajo izobraževanja za osebne asistente.
3. Da izvajajo izobraževanja za uporabnike.
4. Da skrbijo in odgovarjajo za namensko porabo sredstev programa.
5. Da glede na finančne in organizacijske zmožnosti nudijo uporabnikom dejavnosti, ki jih v okviru programa izvajajo in jih z svojo izjavo ter »Dogovorom o izvajanju osebne asistence in drugih dejavnosti v okviru programa Neodvisno življenje hendikepiranih« zagotavljajo uporabnikom.
6. Da glede na organizacijske zmožnosti izvajajo prevoze uporabnikov s društvenim vozilom.
7. Da nudijo uporabnikom pomoč pri organiziranju njihove osebne asistence (planiranje urnika dela, način vodenje evidence prisotnosti...).
8. Da uporabnikom svetujejo in pomagajo pri urejanju formalnosti ali izpolnjevanja obrazcev glede (urejanja stanovanjskega vprašanja, izobraževanje, urejanje statusa invalidnosti...).
9. Da po potrebi izvajajo predizbor in razgovore s kandidati za osebne asistente ter primerne osebe napotujejo na preizkus k uporabnikom programa glede na dane možnosti.
10. Da skrbijo za redno vrednotenje programa.


Pravice izvajalcev programa Neodvisno življenje hendikepiranih:
1. Da se glede na pogoje vstopa v program, individualne okoliščine hendikepiranega posameznika, na osnovi strokovnosti izvajalcev, glede na finančne in organizacijske zmožnosti programa odločijo za vključitev hendikepirane osebe v program.
2. Da se glede na pogoje vstopa v program, individualne okoliščine hendikepiranega posameznika, na osnovi strokovnosti izvajalcev, glede na finančne in organizacijske zmožnosti programa zavrnejo vključitev hendikepirane osebe v program.
3. Da preverjajo izpolnjevanje obveznosti in pravic uporabnikov.
4. Da preverjajo izpolnjevanje obveznosti in pravic osebnih asistentov.
5. Da v primeru neizpolnjevanja obveznosti osebnega asistenta, le tega odpustijo.
6. Da v primeru neizpolnjevanje obveznosti uporabnika, le tega izključijo iz programa.

Ostale dejavnosti, ki jih opravljajo izvajalci programa v korist programa:
1. Da skrbijo za razvoj in promocijo programa.
2. Da se povezujejo s sorodnimi organizacijami – tako doma kot v tujini
Da sodelujejo pri ustvarjanju zakonov s področja socialnega varstva, še posebej da se zavzemajo za oblikovanje in sprejem Zakona o osebni asistenci, ki bo tudi formalno zagotavljal hendikepiranemu posamezniku osebno asistenco
Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Pravice in obveznosti osebnih asistentk in asistentov


Obveznosti osebnih asistentov so:

1. Da vestno opravlja delo na delovnem mestu osebnega asistenta pri uporabniku, ki ga je izbral za svojega osebnega asistenta, v času, ki ga določi uporabnik pri katerem je asistent ter na kraju, ki je določen za izvajanje dela.
2. Da spremlja uporabnikovo beleženje prisotnosti na delu ter ob morebitni napaki opozori uporabnika.
3. Da v nujnih primerih nadomešča druge asistente ali asistenta pri drugih uporabnikih programa Neodvisno življenje hendikepiranih.
4. Da upošteva zahteve izvajalcev programa v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.
5. Da spoštuje in izvaja predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravlja svoje delo.
6. Da spoštuje osebnost uporabnika.
7. Da obvešča izvajalce programa o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izvajanje dela (npr. tudi o sporu z uporabnikom).
8. Da takoj obvesti izvajalce programa ob nastopu prvega dneva bolniške odsotnosti ter zadnji dan prinese bolniški list.
9. Da ob primeru nesreče na delu takoj obvesti izvajalce programa, da se opravi zapisnik delovne nesreče in opravijo drugi potrebni ukrepi.
10. Da ne izdaja podatkov o društvu, ki so mu bile zaupane ali s katerimi je bil seznanjen ter ne izdaja podatkov o uporabniku programa ter spoštuje zasebnost uporabnika.
11. Da se udeležuje izobraževanj in drugih obveznosti.


Pravice osebnih asistentov so:

1. Da za svoje delo prejme plačilo v skladu s pogodbo o zaposlitvi.
2. Da glede na društveni pravilnik o dopustih koristi letni dopust.
3. Da ima med delovnim časom 30 min odmora, če dela polni delavnik oz. proporcionalni delež tega časa, če dela krajši čas.
4. Da ima v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur – tedenski počitek.
5. Da se mu zagotavlja delo za katero se je dogovoril z izvajalci programa v pogodbi o zaposlitvi.
6. Da ima na voljo vsa potrebna delovna sredstva za nemoteno izvajanje svojega dela.
7. Da izvajalci programa in uporabniki spoštujejo njegovo osebnost ter ščitijo njegovo zasebnost.

Osebni asistent ima kot zaposlena oseba tudi druge pravice določene v Zakonu o delovnih razmerjih in kolektivni pogodbi, ki niso tu posebej omenjene.


Za vestno opravljanje dela osebne asistence se šteje ko:

1. glede na vsebino dela osebni asistent:
- delo opravlja strokovno
( kar pomeni da v odnosu do uporabnika upošteva situacijo posameznika, njegovo dostojanstvo, sprejema drugačnost ter spoštuje odločitve uporabnika in da opravlja svoje delo v skladu s higienskimi normativi),
- sodeluje z izvajalci programa, uporabnikom in ljudmi v okolju uporabnika ter drugimi asistenti, ki so zaposleni pri uporabniku ter
- se udeležuje izobraževanj.

2. glede na odnos do dela osebni asistent:
- spoštuje delovni čas (prihaja in odhaja z dela točno in spoštuje razpored delovnega časa in navodila uporabnika programa oz. izvajalcev programa),
- v odnosu do izvajalcev programa, sodelavcev, uporabnika in do ljudi v okolju uporabnika opravlja delo profesionalno, kar pomeni da vedno prepozna vlogo in meje svojega poklica ter se zaveda svoje odgovornosti do izvajalcev programa in uporabnika ter
- sodeluje s predlogi za izboljšanje delovnega procesa a se ne vmešava v odločitve uporabnika pri katerem je asistent.

3. glede na odnos do delovnih sredstev:
- racionalno ravna z delovnimi sredstvi ter odgovorno in pazljivo uporablja lastnino uporabnika ter
pazljivo in v skladu z navodili uporablja posebne tehnične pripomočke uporabnika.
Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Pravice in obveznosti uporabnikov vključenih v program


Obveznosti uporabnikov vključenih v program Neodvisno življenje hendikepiranih:

1. Da se vključuje v izobraževanja povezana z programom Neodvisno življenje hendikepiranih.
2. Da posreduje izvajalcem programa resnične podatke potrebne za izvajanje storitev v okviru programa Neodvisno življenje hendikepiranih.
3. Da upošteva zahteve izvajalcev programa glede administrativnih obveznosti:
a. posredovati koordinatorju programa urnik dela osebnih asistentov mesec vnaprej in mesečno evidenco prisotnosti na delu zadnjega v mesecu za tekoči mesec (za obračun plač),
b. da asistentom najmanj teden dni vnaprej posreduje urnik dela,
c. pazljivo in točno izpolnjuje evidenco prisotnosti na delu za osebne asistente,
d. da nemudoma obvesti izvajalce programa v primeru nesreče na delu,
e. da obvesti izvajalce programa o nastopu bolniškega staleža osebnih asistentov.
4. Da obvešča izvajalce programa o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izvajanje dela (konflikti z asistenti, odsotnosti z mesta določenega za izvajanje osebne asistence...).
5. Da poskrbi za delovna sredstva, ki omogočajo nemoteno izvajanje njegove osebne asistence (npr. Zaščitne rokavice, čistila, dvigala za prestavljanje (če so potrebna)...).
6. Da se vključi v iskanje kandidatov za svoje osebne asistente glede na dane možnosti.
7. Da je odgovoren in skrbi za svojo varnost, da omogoča varno delovno okolje na naslovu, ki ga je v dogovoru navedel kot kraj nudenja osebne asistence ter da sam poskrbi za lastno zavarovanje v primeru nesreče pri izvajanju osebne asistence.
8. Da sprejme in upošteva pravice in obveznosti osebnih asistentov in izvajalcev programa.
9. Da ščiti dobro ime programa in se vključuje v aktivnosti promoviranja in utemeljevanja vrednosti programa ter se vključuje v proces razvoja in politike programa.
10. Da v primeru, ko sam uporablja asistenco ene ali več oseb finančno pripomore pri zagotavljanju deleža za plačilo osebnih asistentov v trenutni višini 70 evrov mesečno.


Pravice uporabnikov vključenih v program Neodvisno življenje hendikepiranih:

1. Da skupaj z izvajalci programa sooblikuje Dogovor o izvajanju osebne asistence in drugih dejavnosti v okviru programa Neodvisno življenje hendikepiranih.
2. Da uporablja dejavnosti določene v izjavi izvajalcev programa in Dogovoru o izvajanju osebne asistence in drugih dejavnosti v okviru programa Neodvisno življenje hendikepiranih ter da Dogovor spremeni (skupaj z izvajalci programa), če se to izkaže za potrebno.
3. Da sam ali s pomočjo izvajalcev programa oblikuje svoj model osebne asistence (urnik dela, izbere svojega asistenta...) v skladu z Dogovorom in pravicami zaposlenih osebnih asistentov.
4. Da neustreznega osebnega asistenta (ki ne opravlja del in nalog za katere je bil zaposlen; ki brez opravičila oziramo obvestila izostaja na delu; ki krši pogodbene in druge obveznosti določene s pogodbo o zaposlitvi in glede na Zakon o delovnih razmerjih), odpusti oziroma zavrne in dobi ustrezno nadomestitev (a le v primeru, da je sam spoštoval svoje obveznosti).
5. Da zahteva in dobi vse informacije o samem izvajanju programa.
6. Da dobi vpogled v finančno konstrukcijo programa in poročilo o porabi sredstev.
7. Da aktivno sodeluje pri vseh dejavnostih glede programa in ima možnost soodločanja oblikovanja strategije razvoja programa.
Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Etični kodeks Osebnih asistentov in asistentk


ETIČNI KODEKS OSEBNIH ASISTENTOV IN ASISTENTK HENDIKEPIRANIH OSEB


1. Kaj je kodeks?

Ali vemo, kaj je kodeks? Ali vemo, kaj je kodeks bil? Res je, med drugim je (bil) kodeks tudi tisto, na kar verjetno najprej pomislimo:

zakonik, zbornik pravnih spisov, zlasti zakonov.

Toda za mnoge ljudi je bil kodeks najprej beseda codex , latinska beseda, ki je pomenila tudi:
deblo, drevo, hlod.

Zakaj je pomembno vedeti, da je kodeks druga beseda za drevo? Zato, da bi lahko razumeli, s kakšnim namenom je kodeks sploh nastal. Ali drevo zraste z določenim – dobrim ali slabim – namenom? Ne: drevo zraste zato, ker pač lahko zraste. Kljub temu je uporabno za različne namene (na primer kot deblo, v katerem prebivajo črvi in ptice, ali kot hlod, iz katerega naredimo deske in drva).

Isto mora veljati tudi za kodeks, če naj bo etični kodeks: namen tega kodeksa je, da bi dosegel ljudi – ne le osebne asistente ali mornarje ali zdravnike ali prostitutke ali predsednike držav itd. – ampak ljudi onkraj njihovih posebnih lastnosti, poklicev in interesov (interesnih dejavnosti). Če je etični kodeks napisan za ljudi, to pomeni, da je lahko uporaben za osebne asistente, a le kolikor so ljudje; to pomeni, da je lahko nič manj uporaben tudi za prostitutke ali mornarje ali zidarje ali profesorje, saj so tudi slednji ljudje.

Če torej osebni asistentje in asistentke (ali katerekoli druge interesne, poklicne, izobrazbene skupine) verjamejo, da so z vidika etike pomembne njihove posebne lastnosti – na primer njim lastne vrline, s katerimi se ponašajo; ali njim lastne vrednote, ki jih zagovarjajo; ali pa njim lastne sposobnosti, ki jih razvijajo – potem jim etični kodeks povsem dobronamerno sporoča, da živijo v zmoti.

Z vidika etike namreč niso pomembne posebne lastnosti posameznikov, temveč tisto, kar velja za vse ljudi – to je tisto, kar je univerzalno: z vidika etike je pomembno tisto, kar je skupno klošarju in predsedniku ZDA; etika zadeva tisto, kar je skupno osebni asistentki, profesorici, pilotu, prostitutki, uporabniku osebne asistentke, Osami Bin Ladnu in glasbenici; za etiko so pomembni trenutki, v katerih so ljudje zgolj ljudje in ne posebneži s posebnimi lastnostmi (odlikami ali pomanjkljivostmi); etika nima nobenega opravka z osebnimi asistenti kot poklicno skupino, prav tako nima nobenega opravka z zdravniki, pravniki ali katerokoli drugo skupino: beseda ethos je druga beseda za držo, se pravi za nekaj, kar ljudem omogoča, da se srečujejo in da jim znese živeti drug z drugim.

Vsi vemo, da mnogi ljudje, kadar zaidejo v težavno situacijo, začnejo popuščati: podredijo se nasilnejšim; podležejo manipulacijam podlejših; ustrašijo se posledic svojih dejanj; poskušajo ostati čim manj vidni, poprečni, da bi čim manj izstopali; namesto da bi se aktivno soočili z zlom, se v odločilnih trenutkih obrnejo stran, postanejo indiferentni, nevtralni, neopredeljeni, objektivni. Vse to je značilno za moralne strahopetce, ki se jih praviloma najbolj sliši, kadar je govora o vrednotah, vrlinah, odgovornosti, nenasilni komunikaciji itd.: prav te lepe duše s svojo pasivno nepristranskostjo aktivno prispevajo k slabšanju situacije in so objektivno v službi zla: namesto da bi se uprli, se prilagodijo in se obračajo z vetrom. To pomeni, da so brez drže: da so v ključnih trenutkih brez hrbtenice, brez obraza, dvolični – to pomeni, da so brez etosa.

Kodeks je bil od nekdaj namenjen branju: ljudje so ga ustvarili, da bi lahko brali oziroma, da bi se predvsem učili brati. Kodeks je bil namreč

neposredni predhodnik današnje knjige, ki se je razvil v srednjem veku in spodrinil dotedanje zvitke; bil je iz večjega števila pergamentnih ali papirusovih listov, ki so bili v hrbtu trdno zvezani med dve deščici; v starem Rimu je bil kodeks dvodelna, sklopna, zunaj reliefno okrašena tablica za pisanje.

Na vprašanje, kaj so hoteli doseči z branjem, in zakaj so hoteli brati vedno več, lahko odgovorimo jasno in preprosto: z branjem so hoteli doseči možnost neodvisnega življenja – kdor bere in kdor bere vedno več, je vedno manj odvisen od mnenj avtoritet (od duhovnikov, vlade, zdravnikov, profesorjev, šefov, psihologov itd.) in njihovih muh.

Kdor bere vedno več, prihaja sam do znanj, spoznanj, vednosti, modrosti, občutkov, izkustev in izkušenj, ki so pot do neodvisnega življenja. Kdor hoče živeti neodvisno življenje, noče, da bi drugi živeli odvisno, podrejeno, ponižno, suženjsko, življenja nevredno življenje.

Čeprav vemo, da smo odvisni drug od drugega (od mehanikov, zdravnikov, zidarjev, glasbenikov, pa tudi od drog, vozičkov, vitaminov, lune, dežja itd.), neodvisno življenje od nas zahteva, da razmišljamo sami – da uporabljamo um, kolikor hočemo, in ne toliko, kolikor drugi od nas pričakujejo: neodvisno življenje od mene in od tebe zahteva, da ostaneva odvisna drug od drugega, a kljub odvisnosti ustvarjava pogoje za nove oblike življenja. In novo življenje je vselej tisto, v katerem se ne prenehamo upirati izkoriščanju ljudi, privilegijem bogatih, podrejanju večine, nedoletnosti, nespoštljivosti, neodgovornosti in mnogim drugim načinom podcenjevanja človekovega uma.

Ali resnično hočete živeti neodvisno življenje? Vprašanje.


2. Etični kodeks in resnica

Etični kodeks temelji na predpostavki, da je človek vselej začetek boljšega človeka: človek je vselej tik na tem, da preneha biti, kar je, in začne postajati, kar še ni (bil). Zato bralca tega kodeksa vabimo k branju, a le če je pripravljen prenehati biti to, kar je, saj tisti, ki ne prenehajo biti to, kar so, ne morejo začeti postajati boljši od tega, kar so.

Etični kodeks nikakor ne vabi k branju vseh ljudi, ampak le tiste, ki hočejo spreminjati sebe – vedno znova – in nočejo biti in ostati to, kar so. Večina ljudi žal želi spreminjati zlasti druge ljudi in vse okoli sebe, le sebe ne želijo ali nočejo spreminjati, zato so nestrpni do vsega novega, do vsega, kar je drugače drugačno od njih: »sprejmite me takšnega, kot sem, pa vas bom tudi sam sprejemal takšne, kot ste« – to je slogan lenobe, slogan vseh, ki jih ne zanima resnica njih samih.

Vsaj glede tega smo lahko gotovi: kdor ni zvest resnici in samo resnici, temu ne more pomagati noben etični kodeks. Resnica je namreč po definiciji absolutno presenečenje, ki se mu ne moremo upirati, kar pomeni, da človeka vselej prisili, da se spremeni: resnica je vselej nekaj novega, za kar se je edino vredno spreminjati. Etični kodeks ne more nikogar prisiliti, naj se spremeni, to lahko stori le resnica, ki ni nasprotje laži, ampak nasprotje lenobe.

Ste pripravljeni ljubiti resnico, tudi če vas sooči z vašo najhujšo nočno moro – ste pripravljeni ljubiti resnico na vozu, brez rok, brez nog, samo z jezikom in možgani? Vprašanje.
 Copyright © 2014 YHD društvo SI
 Vsa naša koda pripada vam.

YHD