Iščemo mlajše ženske za zaposlitev na delovnem mestu osebne asistentke hendikepiranim osebam. Delo obsega pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Pogoj za zaposlitev je prijavljenost na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Kontaktni tel.: (01) 521 22 77

Spoštovani!

Obveščamo vas, da bomo informativni sestanek glede izobraževanja v partnerstvu UFO izvedli v dveh terminih, tako, da boste imeli vsi prijavljeni možnost izbire kateri dan vam bolj ustreza. Petek, 4. 3. 2005 ob 14h ali sobota 5. 3. 2005 ob 11h na Grablovičevi 62 (naši novi pisarni). Sestanek bo trajal predvidoma 1,5h in do končno se boste odločali o sodelovanju v partnerstvu. Dobili smo 36 prijav, kar pomeni, da bomo morali izoblikovati določene kriterije. Naprošamo vas, da nam sporočite kateri dan se nameravate udeležiti sestanka.

Lep pozdrav,
Elena Pečarič

Srečevanja uporabnikov in uporabnic osebne asistence

V okviru programa Neodvisno življenje hendikepiranih (NŽH) začenjamo z rednimi mesečnimi srečevanji uporabnikov in uporabnic osebne asistence.

Srečevanja uporabnikov so namenjena spoznavanju med uporabniki, izmenjavi izkušenj in informacij, predvsem pa opolnomočenju ter zavedanju svojih obveznosti v projektu. Uporabniki imajo možnost poslušati, vprašati in debatirati glede različnih tem, ter načinov reševanja težav, ne samo povezanih s projektom in vodenjem asistence, ampak tudi drugih dejavnosti kot na primer zaposlovanje, tehnični pripomočki, na koga se obrniti… Srečevanja pa so tudi dobra priložnost za druženje, ter načrte o prihodnosti društva.

Srečevanja so namenjena osebnim asistentkam in asistentom, medsebojnim pogovorom, druženju in diskusijah o svojem delu. To so priložnosti za diskusije in pogovore o naravi in vrsti vašega dela, o odnosih med asistentom/ko in uporabnikom/co, o morebitnih dilemah in nejasnostih glede pristojnosti in odgovornosti na delovnem mestu, etične dileme, prevencija in reševanje problemov. Asistenti/ke lahko odpirajo teme glede različnih vidikov poklica osebne asistence, lahko potekajo ob prisotnosti odgovornih izvajalcev projekta ali brez njih. Asistenti/ke lahko predlagajo teme po elektronski pošti.

Srečevanja potekajo vsak 2. torek v mesecu ob 17. uri, v Klubu SOT 24,5 (Masarykova 24, Metelkova Mesto, stavba Lovci, levo), na portalu pa si v koledarju dogodkov lahko med drugim pogledate točen datum srečanja.

Stara sem 22 let in sem invalid že od rojstva. Svoje invalidnosti se zavedam od 9. leta dalje. Takrat sem namreč odšla v zavod za usposabljanje invalidne mladine Kamnik. Prej sem živela v domačem okolju, kjer me nihče ni posebej izločal, zato sem smatrala, da je z mano narobe le to, da ne morem hoditi. Nihče me ni omejeval v drugih stvareh oziroma mi določal mej do koder je invalidom dovoljeno in česa sem sposobna. Vse te odločitve so bile prepuščene zgolj meni in posredno tudi moji mami, ne pa nekim strokovnim delavcem, ki se imajo za male bogove. S prihodom v Kamnik pa se je vse spremenilo. Moj svet se je v trenutku sesul v prah. Prvič sem videla toliko različnih invalidov in vsi so me gledali kot deseto čudo. Kaj takega se mi v domačem kraju ni zgodilo, če seveda izvzamem, kakšno starejšo gospo, ki je včasih pojamrala in me sočutno pogledala.

Sem Viki Vertačnik. Ker že od rojstva skoraj nič ne vidim sem osnovno šolo obiskoval v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Marsikaj je bilo v letih mojega osnovnošolskega šolanja takega, kar bi človek najraje kar hitro pozabil. Vsekakor pa je bilo tudi precej svetlih strani. Ena od teh je bil prav gotovo pouk zgodovine. Zagotovo ima veliko zaslug za to profesor, ki me je takrat učil, kajti znal je to kar ne zna mnogo pedagogov, znal je približati svoj predmet poslušalcem in ga narediti zelo zanimivega.

Poskusimo živeti čim bolj samostojno in neodvisno življenje !

Na začetku bi rekla, da dan danes je res težko živeti sam, če si hendikepirana oseba zato sem tudi jaz kot še nekateri ljudje, ki so vključeni v ta projekt veseli, da je vsaj ena organizacija izvaja tak projekt kot ga izvajate vi. Pohvalno!

Ko opaziš, da je oseba, ki jo podpiraš, naredila korak naprej, ji naredi prostor in stopi dva koraka nazaj !

Julie Goslin

3 izkušnje

Večkrat slišim strokovnjake za gluhe: "Z našimi gojenci je drugače: Ti ne veš, se ne spoznaš na gluhoto Slišala sem od strokovnjakov za slepe: "Ne moreš delati kar nekaj mimo strokovnih dognanj. Ne spoznaš se na slepoto?" Ker se duševno prizadeti najtežje potegnejo zase, so strokovnjaki za duševno prizadete še najbolj glasni in oblastni: "Zavajaš reveže, da so sposobni govoriti s katedra študentom, ko še kemičnih svinčnikov ne sestavijo pravilno. Če bi se ti kaj spoznala na defektologijo, bi ti bito jasno, kako zelo so omejene njihove sposobnosti in so zato potrebni krepkega varstva in nadzora.

Srečo imam, da se ljudje, ki jih podpiram, ne spoznajo na stroko o svoji prizadetosti, kakor se tudi jaz ne.

Prvi korak:

Če sestavimo besedi samostojnost in hendikepirani bo večina ljudi pomislila, da sta ta dva pojma nezdružljiva. Od kod izhaja takšno mišljenje? Navkljub sodobni zakonodaji, ki določa ukinjanje arhitektonskih barijer (katere so bile dolgo nepremagljiva tehnična ovira), navkljub gibanjem, ki zahtevajo, da marginalne skupine - med katere se slednji prištevajo, iz obrobja stopijo v center dogajanj, navkljub...družba tudi danes, do "izstopajočih" od povprečja ali marginalnih in na splošno drugačnih deluje ksenofobično, s predsodki in strahom za lastno integriteto!? Zakaj s strahom? Kar nam je tuje - tistega se bojimo, "nedvomno nas tudi ogroža!" Če si povprečen si sprejet (tudi moda nam to dokazuje - vsi bi bili radi "drugačni" po istem klišeju). Zato, ker večina povprečnežev sledi sindromu črede, kjer se dobro počutijo, so varni in jim ni potrebno misliti (je pa tudi lažje z njimi manipulirati). Na žalost, tudi cerkev nas uči istemu. Duhovnik pridiga: "Jaz sem vaš pastir - vi ste moje ovce!" Zaradi istega sindroma so nekateri hendikepirani rajši invalidi - v breme drugih. So pa še drugi, z lastno osebnostjo in odgovornostjo, navkljub svojemu hendikepu. Ti so pripravljeni podirati tabuje in se zoperstavljati klišejem. In so tretji, ki so deklarativno "samostojni" - so tudi uporabniki programa samostojno življenje..., vendar v vsaki situaciji, kjer je to možno "kot jokerja v rokavu" izrabljajo svojo invalidnost.

Po zaključku študija kemijske tehnologije sem nadaljevala podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Institutu Jožefa Stefana v Ljubljani. Pri 27-letih mi je bolezen prekinila znanstveno kariero in mi pustila trajne telesne okvare: priklenila me je na invalidski voziček in mi vzela tudi vid. Življenje se mi je takrat popolnoma spremenilo. Stvari, ki sem jih prej počela brez vsakega najmanjšega napora, mi kar naenkrat niso bile dostopne. Nisem več zmogla obvladati niti svojega telesa.

Po krutem spoznanju, da bolezen ni ozdravljiva in pušča tudi okvare, sem zelo hitro našla moč in se začela boriti za neodvisno življenje. Že kot otrok sem bila samostojna, pa tudi moje osebnostne lastnosti mi niso dopuščale, da bi življenje začelo teči mimo mene. Verjetno je bilo prav to odločujoče, da se nisem prepustila usodi. Soočiti sem se morala z novo situacijo po spremembi stanja telesa. Takrat se mi je sesul svet. Ugotovila sem, da je od mene odvisno, kako si bom sedaj na novo uredila življenje. Kljub hudemu telesnemu in senzornemu hendikepu sem imela ogromno volje. Pot je bila dolga in trnova, a vztrajnost in trma sta me pripeljali do življenja, za katerega lahko rečem, da je kvalitetno.