YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa
Neubergerjeva 7, Ljubljana,
Pisarna: Grablovičeva 62, Ljubljana
Tel: +386 1 521 22 77; mobile: +386 51 435 296
Fax: +386 1 521 22 88
Email: yhd-drustvo@yhd-drustvo.si
IBAN: SI56 0201 1005 0155 707,
Bank: NLB d.d., SWIFT: LJBASI2X

Bontoncek 

 

Kje smo?

Pisarna društva YHD: Grablovičeva 62

zemljevid

Klub SOT 24,5, Masarykova 24, Metelkova mesto

zemljevid



Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Srečevanja asistentk in asistentov

Srečevanja so namenjena osebnim asistentkam in asistentom, medsebojnim pogovorom, druženju in diskusijah o svojem delu. To so priložnosti za diskusije in pogovore o naravi in vrsti vašega dela, o odnosih med asistentom/ko in uporabnikom/co, o morebitnih dilemah in nejasnostih glede pristojnosti in odgovornosti na delovnem mestu, etične dileme, prevencija in reševanje problemov. Asistenti/ke lahko odpirajo teme glede različnih vidikov poklica osebne asistence, lahko potekajo ob prisotnosti odgovornih izvajalcev projekta ali brez njih. Asistenti/ke lahko predlagajo teme po elektronski pošti.

Srečevanja potekajo vsak 2. torek v mesecu ob 17. uri, v Klubu SOT 24,5 (Masarykova 24, Metelkova Mesto, stavba Lovci, levo), na portalu pa si v koledarju dogodkov lahko med drugim pogledate točen datum srečanja.

Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Moja odločitev

Stara sem 22 let in sem invalid že od rojstva. Svoje invalidnosti se zavedam od 9. leta dalje. Takrat sem namreč odšla v zavod za usposabljanje invalidne mladine Kamnik. Prej sem živela v domačem okolju, kjer me nihče ni posebej izločal, zato sem smatrala, da je z mano narobe le to, da ne morem hoditi. Nihče me ni omejeval v drugih stvareh oziroma mi določal mej do koder je invalidom dovoljeno in česa sem sposobna. Vse te odločitve so bile prepuščene zgolj meni in posredno tudi moji mami, ne pa nekim strokovnim delavcem, ki se imajo za male bogove. S prihodom v Kamnik pa se je vse spremenilo. Moj svet se je v trenutku sesul v prah. Prvič sem videla toliko različnih invalidov in vsi so me gledali kot deseto čudo. Kaj takega se mi v domačem kraju ni zgodilo, če seveda izvzamem, kakšno starejšo gospo, ki je včasih pojamrala in me sočutno pogledala.
Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Šest let mojega poučevanja


Sem Viki Vertačnik. Ker že od rojstva skoraj nič ne vidim sem osnovno šolo obiskoval v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Marsikaj je bilo v letih mojega osnovnošolskega šolanja takega, kar bi človek najraje kar hitro pozabil. Vsekakor pa je bilo tudi precej svetlih strani. Ena od teh je bil prav gotovo pouk zgodovine. Zagotovo ima veliko zaslug za to profesor, ki me je takrat učil, kajti znal je to kar ne zna mnogo pedagogov, znal je približati svoj predmet poslušalcem in ga narediti zelo zanimivega.
Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Poskusimo živeti čim bolj samostojno in neodvisno življenje

Poskusimo živeti čim bolj samostojno in neodvisno življenje !

Na začetku bi rekla, da dan danes je res težko živeti sam, če si hendikepirana oseba zato sem tudi jaz kot še nekateri ljudje, ki so vključeni v ta projekt veseli, da je vsaj ena organizacija izvaja tak projekt kot ga izvajate vi. Pohvalno!
Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Razjahajmo!

Ko opaziš, da je oseba, ki jo podpiraš, naredila korak naprej, ji naredi prostor in stopi dva koraka nazaj !

Julie Goslin

3 izkušnje

Večkrat slišim strokovnjake za gluhe: "Z našimi gojenci je drugače: Ti ne veš, se ne spoznaš na gluhoto Slišala sem od strokovnjakov za slepe: "Ne moreš delati kar nekaj mimo strokovnih dognanj. Ne spoznaš se na slepoto?" Ker se duševno prizadeti najtežje potegnejo zase, so strokovnjaki za duševno prizadete še najbolj glasni in oblastni: "Zavajaš reveže, da so sposobni govoriti s katedra študentom, ko še kemičnih svinčnikov ne sestavijo pravilno. Če bi se ti kaj spoznala na defektologijo, bi ti bito jasno, kako zelo so omejene njihove sposobnosti in so zato potrebni krepkega varstva in nadzora.

Srečo imam, da se ljudje, ki jih podpiram, ne spoznajo na stroko o svoji prizadetosti, kakor se tudi jaz ne.

Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Samostojno življenje hendkepranih

Prvi korak:

Če sestavimo besedi samostojnost in hendikepirani bo večina ljudi pomislila, da sta ta dva pojma nezdružljiva. Od kod izhaja takšno mišljenje? Navkljub sodobni zakonodaji, ki določa ukinjanje arhitektonskih barijer (katere so bile dolgo nepremagljiva tehnična ovira), navkljub gibanjem, ki zahtevajo, da marginalne skupine - med katere se slednji prištevajo, iz obrobja stopijo v center dogajanj, navkljub...družba tudi danes, do "izstopajočih" od povprečja ali marginalnih in na splošno drugačnih deluje ksenofobično, s predsodki in strahom za lastno integriteto!? Zakaj s strahom? Kar nam je tuje - tistega se bojimo, "nedvomno nas tudi ogroža!" Če si povprečen si sprejet (tudi moda nam to dokazuje - vsi bi bili radi "drugačni" po istem klišeju). Zato, ker večina povprečnežev sledi sindromu črede, kjer se dobro počutijo, so varni in jim ni potrebno misliti (je pa tudi lažje z njimi manipulirati). Na žalost, tudi cerkev nas uči istemu. Duhovnik pridiga: "Jaz sem vaš pastir - vi ste moje ovce!" Zaradi istega sindroma so nekateri hendikepirani rajši invalidi - v breme drugih. So pa še drugi, z lastno osebnostjo in odgovornostjo, navkljub svojemu hendikepu. Ti so pripravljeni podirati tabuje in se zoperstavljati klišejem. In so tretji, ki so deklarativno "samostojni" - so tudi uporabniki programa samostojno življenje..., vendar v vsaki situaciji, kjer je to možno "kot jokerja v rokavu" izrabljajo svojo invalidnost.
Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Ovire na poti do neodvisnega življenja

Po zaključku študija kemijske tehnologije sem nadaljevala podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Institutu Jožefa Stefana v Ljubljani. Pri 27-letih mi je bolezen prekinila znanstveno kariero in mi pustila trajne telesne okvare: priklenila me je na invalidski voziček in mi vzela tudi vid. Življenje se mi je takrat popolnoma spremenilo. Stvari, ki sem jih prej počela brez vsakega najmanjšega napora, mi kar naenkrat niso bile dostopne. Nisem več zmogla obvladati niti svojega telesa.

Po krutem spoznanju, da bolezen ni ozdravljiva in pušča tudi okvare, sem zelo hitro našla moč in se začela boriti za neodvisno življenje. Že kot otrok sem bila samostojna, pa tudi moje osebnostne lastnosti mi niso dopuščale, da bi življenje začelo teči mimo mene. Verjetno je bilo prav to odločujoče, da se nisem prepustila usodi. Soočiti sem se morala z novo situacijo po spremembi stanja telesa. Takrat se mi je sesul svet. Ugotovila sem, da je od mene odvisno, kako si bom sedaj na novo uredila življenje. Kljub hudemu telesnemu in senzornemu hendikepu sem imela ogromno volje. Pot je bila dolga in trnova, a vztrajnost in trma sta me pripeljali do življenja, za katerega lahko rečem, da je kvalitetno.

Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Zgodba 3

Tako kot vsi vključeni v projekt, sem tudi sama dolžna napisati "svojo zgodbo" oz. opisati in razložiti razliko, premik in spremembe, ki so nastale z njegovim pričetkom in razvojem. Glede na to, da sem ena izmed idejnih vodij, sooblikovalka in oseba odgovorna za promocijo projekta se moja točka gledišča sedaj precej razlikuje v odnosu do ostalih vključenih posameznikov in posameznic, saj se je zame projekt začel že pred sedmimi leti. Kmalu po tem, ko smo z Emilom, Klaudijo in Boštjanom prišli študirat v Ljubljano.
Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Zgodba 2


Vaša prizadevanja za neodvisno življenje hendikepiranih v celoti podpiram. Mislim, da je stanje glede nudenja osebne pomoči v Sloveniji katastrofalno. Oseba, ki potrebuje za opravljanje osnovnih življenskih potreb osebno asistenco, ima danes po zaključku šolanja samo dve možnosti. Prva možnost je, da ostane doma. Pomoč mu nudijo starši ali drugi sorodniki, ko tega več ne zmorejo, pride na vrsto druga možnost, dom za ostarele. Naša država zaenkrat funkcionira po načelu, ki si ga sama pred leti napisala v nekem članku »pomagaj si sam, če ne te v dom za ostarele dam«. Žalostno pri tem pa je, da država s svojimi zavodi in različnimi drugimi institucijami pred tem porabi ogromna sredstva za posameznikovo šolanje in različna usposabljanja za t.i. kvazi samostojno življenje. Raznim institucijam in društvom tudi ni v interesu, da bi se zavzemale za pravo neodvisno življenje, saj za svoj obstoj potrebujejo odvisne posameznike. Zato je že skrajni čas, da pride do sprememb na tem področju.

V nadaljevanju bom skozi mojo zgodbo iz študentskih let, podala svoje poglede na probleme osebne asisence.
Pošlji članek prijatelju po e-pošti Za tisk prijazna stran

Zgodba 1

Veseli me, da lahko opravičim in potrdim vaš projekt »neodvisno življenje hendikepiranih«, kot nujno potreben ter smotern. To, kar sedaj izvajate, so bile moje sanje že odkar se zavedam svoje drugačnosti.

Bolujem za progresivnim mišičnim obolenjem in sem vezana na stalno uporabo električnega invalidskega vozička. Popolnoma sem odvisna od fizične pomoči drugih. Bolezen so odkrili pri mojih šestih mesecih. To je bil velik udarec za starše. Ker zaradi svojega dela niso mogli skrbeti zame, so me ne ravno z lahkim srcem pri sedmih letih dali v Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku. Vsak, ki vsaj malo pozna otroško psiho, ve, kako težko je to za nebogljenega otroka.
 Copyright © 2014 YHD društvo SI
 Vsa naša koda pripada vam.

YHD