Lotili se bomo razmišljanja o zelo pomembni in temeljni temi, ki pa skoraj nikoli ni izpostavljena v povezavi s hendikeporanimi ljudmi. Tema, ki se jo ob vsem prešernem govorjenju, redkem udejanjanju, o pravicah, nediskriminaciji, enakih možnostih, zagotavljanju vseh vrst dostopnosti za hendikepirane, praviloma vedno ignorira izpusti, spregleda, izogne, skratka, o njej se nikoli ne odpre diskusija, ker se jo prej potlači ali zanika, ker je preveč vroča, pereča in morda za nekatere preveč boleča. Je ena izmed zadnjih tabujev, ki še obstajajo v sodobni družbi; mislimo seveda na spolnost hendikepiranih.

Ja, tako prav ste razumeli, tudi hendikepirani kakor ostali zemjani so seksualna bitja in ne, niso aseksualni hibridi, ki bi skrbeli le za svoje zdravje in ne bi vedeli kaj početi s svojimi spolnimi organi. Hendikepirani so bodisi moškega ali ženskega spola, zato so lahko heteroseksualno orientirani, biseksualno ali homoseksualno, ja, imamo tudi lezbike in gaye. Zakaj moramo to tako posebej poudarjati, da smo se o tem lotili pisati celo poslanico in če so za nas ta dejstva povsem nekaj običajnega in samoumevnega; da hendy seksajo (tisti, ki ne pa po tem hrepenijo), živijo s partnerji v zvezah in si ustvarjajo družine… z otroci? Predvsem za to, ker se na določeni točki srečujemo z drugimi in smo šokirani ob njihovem šoku, zgroženosti, predsodkih in njihovi dvojni morali nad to vrstnim govorjenjem. Še vedno nas preseneča kako je večini ljudi nelagodno in neprijetno ali se jim celo gnusi ob misli na spolni odnos s hendikepirano osebo, čeprav so drugi strani radovedni in jih zanima:  »le kako in kaj to počnejo« 

Na to razmišljanje sta me spodbudila dva nedavna dogodka.

Eden je ta, da je kolega preko oglasa iskal spolne usluge in poklical kar nekaj prostitutk, ko pa jim je povedal, da je invalid so mu vse uslugo gladko zavrnile oz. ena je podvojila ceno, neka druga pa mu je dejala »da se tako nizko ne namerava spustiti«. Ta izjava oz. celoten dogodek se nam zdi zanimiv predvsem zato, ker bi pričakovali, da so prostitutke veliko bolj tolerantne in odprte za celo paleto različnih spolnih uslug, nekatere pripravljene celo za »perverzije« in nasilje, zato bi si mislila, da jim bo nek invalid lahko predstavljal predvsem lahek zaslužek, brez posebnega tveganja, nasilja, ampak očitno niso razmišljale s tega zornega kota. Če poizkušamo razumeti dano izjavo nam je jasno, da se jim seks s hendikepirano osebo zdi hujše kot vsaka perverzija ali nasilje, nekaj nizkotnega in groznega, povsem nesprejemljivega, nekaj kar bi jo ponižalo in razvrednotilo.

Drugi dogodek ali zgodba pa je povezana s člankom Maks Modica v Mladini, kjer v intervjuju hendikepirani moški govori o pritiskih in obsodbah, ,ki jih je doživel, ko se je odzval na oglas za igralca v pornografskem filmu v katerem naj bi nastopale tudi druge osebe z različnimi vrstami hendikepa. Kaj je pri tem spornega in kaj bi bilo narobe s tem, da bi končno videli tudi kaj drugega, ki bi popestrilo pornografsko ponudbo? Lahko bi bil celo način za dober zaslužek prepričani smo namreč, da bi ravno tisti, ki se zgražajo hoteli preveriti kaj se dogaja.

Ne da bi  preveč pametovali moramo ugotoviti dejstvo, da smo še zelo daleč od enakopravnosti, nediskriminacije in enakih možnosti. Prav gotovo je vprašanje seksualnosti hendikepiranih tisti mejni kazatelj kjer so vsi predsotki, stereotipi in licemerstvo ljudi še bolj očitni in izraziti. Za preseganje le teh pa je potrebno odpirati diskusije in debate, ki bodo ozaveščale, informirale in emancipirale tako hendikepirane kakor širšo javnost. Da govor o spolnosti hendikepiranih ne bo eksotika ali ekces.

Za YHD
Elena Pečarič

Začenjamo z ugotavljanjem dejstva, da so v tej državi invalidi vse bolj invalidni in invalidizirani. Kaj sploh to pomeni? Pomeni, da verjamejo v to, kar drugi mislijo, da invalidi so in se skladno s tem tudi obnašajo; nemočno, strahopetno, oportunistično. Pomeni, da stokajo, tarnajo in se pritožujejo nad neustreznimi razmerami, mačehovsko državo in brezbrižnostjo ljudi nasploh, namesto da bi najprej sami pri  in na sebi kaj konkretnega naredili, se lastnih frustracij znebili. Pričakujejo in čakajo, kaj jim bodo blagovoljno namenili drugi, kaj dali in kaj uredili, namesto, da bi sami artikulirali svoje zahteve in potrebe ter le-te podkrepili z neizpodbitnimi argumenti. Invalidi ne znajo ali niso sposobni prevzeti in sprejemati odgovornosti nad svojim življenjem, zato le-te prelagajo na druge, od katerih postanejo tako odvisni ter zasužnjeni. Svoje strahove skušajo pomiriti in skriti med sebi enakimi, zato se zbirajo in družijo v organizacijah po diagnozi. Tam se počutijo varni, saj lahko vedno najdejo nekoga za katerega se jim zdi, da se mu še slabše godi. Zato lahko rečemo, da so v tem smislu rasisti, ker se nočejo soočati z drugimi, predvsem pa s samimi seboj, (s svojo) drugačnostjo, bojijo se konfrontacije s fiktivno normalnostjo, čeprav si vsi želijo, da bi jih drugi sprejeli za takšne kot so. Nikoli ne dvigajo glasu, zato jih ni slišati in se zdi, kot da jih ni, morda pa tudi nimajo kaj povedati, saj ne mislijo veliko. Namesto njih, v njihovem imenu in na svoj račun razmišljajo njihovi gospodarji, voditelji invalidskih organizacij, ki dobro vedo, da je lahko tudi zelo donosno ob pravem času in na pravem mestu biti invalid.

Nimajo poguma, da bi bili neodvisni, še več, manjka jim sam koncept o tem, kaj neodvisnost je in kaj pomeni. So brez ponosa, nimajo samozavesti ter  dostojanstva, saj le mirno in negibno dopuščajo, dovoljujejo in so celo veseli, ko se jih integrira, rehabilitira in normalizira. Dovolj jim je, da so kot lutke, ki jim nekdo vleče nitke in jih vsaj malo premika, le da nekdo misli nanje, da zanje skrbi, da jim dobro želi, pa so že veseli in srečni, toplo jim je pri srcu. In ponoči, ko se stemni jim hodijo po glavi same umazane misli, fantazirajo o seksu, ki ga ni, a tudi o tem po dnevi molčijo, ne upajo spregovoriti in se jim samo sline cedijo.

Odkar pa se je v Ustavi dodala beseda invalid so prepričani, da ni pričakovati, da se kje ali komu diskriminacija zgodi. Hočejo enake možnosti, ampak samo tisto stran, kjer so pravice in ne tiste, kjer so dolžnosti ter obveznosti; kako, zakaj le, saj ne zmorejo, ker so invalidi. So namreč zelo zadovoljni, da so invalidi in za nič na svetu se ne bi odrekli tej identiteti, saj tako vsi takoj vedo, kdo in kaj so. Takoj so prepoznavni in če že niso nič drugega, bodo pa invalidi do konca in naprej. In biti invalid ima še eno prednost, ki je ta, da ti nihče nikoli ne bo upal reči nič, kar ti gre ali te nekam poslal; pedre, cigane že, invalide pa ne. Invalidi se ne zavedajo in ne razumejo, da je njihovo privatno že politično in da morajo stvari vzeti v svoje roke, povzdigniti glas in si izdelati bojno geslo.

In mi vse to legitimno lahko govorimo, saj smo tudi sami nekoč na tem že skoraj bili  preden smo postali hendikepirani in se začeli boriti za enakopravnost in neodvisnost vseh. 

Elena Pečarič
Neubergerjeva 7
1000 Ljubljana
tel: 051 44 11 83