• YHD
  • YHD
  • Zgodovina društva YHD

Zgodovina društva

Začetki nastanka društva YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa

Nedvomno je bila najpomembnejša prelomnica, ki je začrtala smer, katere nismo nikoli več zapustili, srečanje z dr. Dušanom Rutarjem , ki je kot psiholog prišel v Zavod za usposabljanje invalidne mladine, kjer smo hodili v srednjo šolo in kot hendikepirani živeli že od otroštva. V času srečanja smo bili srednješolci, nezadovoljni z inštitucijo, kjer smo bivali, vendar si svojega upiranja inštituciji in nezadovoljstva nismo znali razložiti. Kmalu po svojem prihodu nam je na našo željo začel predavati; predavati o stvareh in svetovih, ki jih nismo niti poznali niti slutili, da obstajajo. Predstavil nam je svet psihoanalize, pokazal mehanizme inštitucij, odkril antične mislece… Na osnovi njegovih predavanj smo se tako odločili za študij sociologije kulture in filozofije in za življenje zunaj inštitucij. Govoriti smo začeli o teoriji hendikepa, ki jo je razvijal dr. Dušan Rutar, kulturi in spremembi lastnega položaja v družbi. Iz upora in vztrajnosti, v iskanju odgovorov se je rodilo neformalno gibanje, ki smo ga poimenovali Youth handicapped deprivileged (kasneje se je formaliziralo v društvo YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa). Teorija hendikepa in odpor do medicinskega modela dojemanja invalidnosti sta bili in ostali osnovno vodilo pri oblikovanju vseh naših nadaljnjih projektov in akcij.

1990 – 1996
Društvo za razvijanje prostovoljnega in preventivnega dela in Mreža za Metelkovo

YHD je po eni strani nastal iz praktične potrebe mladih hendikepiranih študentov, ki so hoteli zaužiti svobodo in neodvisnost, po drugi strani pa po naključju in z veliko sreče; ob pravem trenutku. Dogajala so se usodna naključja in srečanja, ki so omogočila, da smo lahko materializirali svoje ideje. Ko se je položaj zdel že brez izhoda, se nam je prikazala (ali pa smo jo morda ustvarili, poiskali?) možnost za rešitev in nov začetek. Najverjetneje bi se stvari zasukale popolnoma drugače, če bi na svojih začetkih namesto na nasprotovanja in ovire naleteli na sodelovanje in pomoč obstoječih organizacij in inštitucij. Večina nas je želela namreč le študirati, se ukvarjati s teorijo in živeti vsakdanje življenje, kot so ga živeli naši vrstniki. Toda soočiti smo se morali s tem, da življenje izven inštitucije za osebo, ki potrebuje stalno fizično pomoč, ni možno, saj niso obstajale ne strukture, ne storitve niti organizacije, ki bi to omogočale ali podpirale. Še več – ravno organizacije, ki so se proglašale za edine zagovornice pravic invalidov in izvajalk programov namenjenih samostojnosti invalidov – invalidska društva – so bile tiste, ki so nam najbolj nasprotovale, nas onemogočale in nam metale polena pod noge (ali bolje kolesa).

Društvo za razvijanje prostovoljnega in preventivnega dela
Sprva nam je pri gospodinjstvu in predvsem negi pomagala prijateljica iz Bosne, ki je želela živeti v Sloveniji. Kasneje smo zaradi potreb po formalni zaslombi postali eden od projektov Društva za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela. Avtor, izvajalec in tudi uporabnik projekta pa je bila skupina Youth handicapped deprivileged. Potrebe po fizični pomoči druge osebe - osebni asistenci (kar smo imenovali šele kasneje) so v okviru projekta bile krite z dvema delavkama, zaposlenima preko programa Javnih del  (na društvu DRPPD) in prostovoljcev, predvsem študentov profesorja Bojana Dekleve, ki je bil predavatelj na Pedagoški fakulteti.
Projekt Neodvisno življenje hendikepiranih (NŽH) je na začetku zajemal predvsem fizično pomoč hendikepirani osebi pri negi, spremstvu in gospodinjstvu. Avtorji projekta smo nastopali tako v vlogi uporabnikov kot izvajalcev. S takšno pomočjo smo lahko živeli neodvisno od inštitucij in družine, ne glede na to, da smo bili fizično odvisni od pomoči druge osebe. Zaposleni dekleti sta delali ob vikendih in čez noč. Preko dneva pa so se na dve ali tri ure izmenjevali prostovoljci prvih in drugih letnikov Pedagoške fakultete. To je bila zelo zanimiva izkušnja, saj smo jim hoteli to njihovo fizično pomoč nekako vračati na druge načine, z drugimi sredstvi. Čutili smo, da se moramo vsaj deloma z nečim oddolžiti, predvsem tako, da smo jim bili neke vrste mentorji pri študiju. Glede na pestrost različnih značajev se je bilo treba temu prilagoditi oz. izostriti občutek za spoštovanje raznolikosti osebnih interesov ter prepričanj. Čez teden se je v stanovanju izmenjalo povprečno 15 prostovoljcev in prostovoljk. Imeli smo tedenski urnik dela, ki se ga je bilo treba strogo držati. Pri upravljanju z asistenti-prostovoljci pa je bilo pomembno, da smo bili dosledni, korektni in prilagodljivi ravno prav- a ne v svojo škodo. V nekem smislu smo jim morali biti zgled in vzor. Ta izkušnja je bila zelo dobra šola za kasnejše oblikovanje in upravljanje z osebno asistenco, predvsem z vidika izvajanja programa. Ves čas smo našo praktično izkušnjo želeli prikazati kot možen model neodvisnosti tudi za druge, kot nekaj, kar bi se lahko razširilo za več ljudi in postalo del sistema oz. individualna pravica posameznika preko neposrednega financiranja. Vabili so nas na različne okrogle mize, kongrese, predavanja, študijske vaje. S strani širše javnosti smo praviloma naleteli na veliko radovednost, zanimanje, čudenje, odobravanje in pozitiven odziv. Prav nasprotno od tistega, kot so se odzivali strokovnjaki, oblikovalci politik s področja socialnega varstva ter invalidi oz. vodstva invalidskih organizacij. Večkrat smo s strani invalidov dobesedno po naročilu doživljali poizkuse izničenja predavanj in osebna poniževanja. V nekem smislu so nas takšna nasprotovanja in vsi poizkusi diskreditacije samo še bolj motivirali, da smo širili idejo in prakso o neodvisnem življenju.

Mreža za Metelkovo
Istočasno se je dogajala »Mreža za Metelkovo« (MzM), ki je do jeseni 1990 združevala že preko 200 skupin in posameznikov. Namen Mreže je bil pridobitev prostorov za program kulturnih in socialno-kulturnih skupin in posameznikov. Odhod vojske JLA iz Slovenije in s tem izpraznitev vojaških objektov v centru mesta je prvotno idejo spremenila v možno realnost, zato so se leta 1991 začela uradna pogajanja z mestnimi oblastmi o dodelitvi prostorov bivše vojašnice Mreži za Metelkovo za namen zagotavljanja prostora kulturnim in socialno-kulturnim vsebinam. Ob veliki podpori javnosti septembra 1993 so pričakovanja MzM prekinili rušilni stroji mestnih oblasti, na kar se je MzM odzvala z zasedbo prostorov – squotom in s tem preprečila nadaljnje rušenje. Na področju bivše vojašnice so se pričele izvajati kulturne in druge dejavnosti, raznolika skupnost umetnikov, ustvarjalcev in različnih socialno-kulturnih skupin pa se je iz sobivanja na papirju soočila z realnostjo in težavnim bojem z oblastmi za ohranitev začrtanih vsebin na tem področju. Člani skupnosti smo tako bili soočeni z ustvarjanjem brez elektrike, vode, v pogojih, ki jih marsikdo ni vzdržal in kjer je prvotna ideja bila edino, kar nas je vodilo v tem, da ostanemo, se upiramo, obstanemo in izboljšamo lastni položaj.

YHD je pristopil k MzM še pred zasedbo, saj nam je bila ideja sobivanja drugačnih v skupnem boju kot napisana na kožo, hkrati pa smo v njeni realizaciji videli tudi odgovor na lastno prostorsko stisko. Leta 1994 nam je bil dodeljen prvi prostor, ki smo ga poimenovali SOT 24 in v katerem smo pričeli z organiziranjem predavanj, razprav, razstav, manjših koncertov – enako kot ostali ustvarjalci in prebivalci brez osnovne infrastrukture. Po večletnem obdobju pogajanj in veliko vloženega dela so leta 1996 mestne oblasti pristopile k prenovi nekaterih objektov na Metelkovi in septembra 1996 smo kot samostojno društvo podpisali prvo pogodbo o najemu ter v prenovljenih prostorih nadaljevali s svojim programom. Od pridobitve prostorov dalje smo s podporo različnih avtorjev brez plačila ali pa za simbolično plačilo uspeli v našem prostoru organizirali 81 razstav, 125 predavanj (od tega je na 55-tih predaval dr. Rutar), 42 koncertov, 85 filmskih in 118 drugih tematskih večerov, okroglih miz in diskusij. Vključili smo se tudi v delovanje širše Metelkovske skupnosti in s svojim delom ter idejami po svojih močeh prispevali k razvoju in tudi samemu obstoju Mesta Metelkove, kot ga vidite danes – središče urbane kulture in drugačnosti, z vrsto klubskih in društvenih prostorov, ateljejev, koncertnih dvoran ter mladinskim hotelom.

Kultura in teorija
Leta 1994 smo izvedli mednarodni kulturni tabor hendikepiranih, na katerem smo ob kopici spremljevalnih dogodkov, izvedli fotografsko in filmsko delavnico. Rezultat dvotedenskega dogajanja je bila fotografska razstava in kratek igran film, KRIK, v sodelovanju s televizijo Slovenija. Največja zahvala gre Zavodu za odprto družbo (OSI), saj nam je kot neformalni skupini odobril znatna sredstva. Organizacija tabora je bila pozitivna izkušnja, saj nam je vlila nekaj samozaupanja in omogočila obilo novih znanstev. Z marsikom s tega tabora še vedno plodno sodelujemo na različnih področjih.  

Leta 1995 izide pod taktirko urednika Dušana Rutarja prva številka AWOL-a, Časopisa za socialne študije, ki je zamišljen kot teoretična revija. Njegov namen je ne samo razvijanje koncepta hendikepa, temveč širše- vzpostavljanje polja socialnih študij, postaviti opozicijo medicinskemu diskurzu, ne v smislu potlačitve, temveč vztrajanja pri svojih teoretskih in družboslovnih stališčih.

1996 – 1998
Ustanovitev lastne organizacije
Sčasoma so se nam pri našem delu pridružili tudi drugi (sprva podporniki, prostovoljci, kasneje prijatelji in obratno - sprva prijatelji, potem tudi podporniki). Nekateri so kasneje odšli, dejstvo pa je da sta nas razvoj, širitev projektov in realizacija idej privedli do točke, ko smo se odločili formalizirati svoje gibanje, predvsem zaradi zagotavljanja potrebnih finančnih sredstev. Ustanovili smo YHD- društvo za teorijo in kulturo hendikepa. Formalizacije smo se sprva vztrajno izogibali, saj nismo želeli postati le še eno (invalidsko) društvo več. Bistvena razlika med nami je namreč bila ta, da so ostala invalidska društva bila organizirana na osnovi iste medicinske diagnoze, medtem ko je namen YHD-ja sprememba položaja hendikepiranih v družbi. YHD ne združuje posameznike na osnovi iste medicinske diagnoze, temveč na osnovi istih vrednot, ciljev. Hendikep dojemamo kot socialni status, ne kot telesno ali duševno značilnost, okvaro, motnjo, posebno potrebo... Potreba po spremembi lastnega položaja je izhajala iz lastnega položaja in nezadovoljstva nad obstoječim dojemanjem naše vloge v družbi. Vnaprej pripravljen scenarij smo zavrnili in pričeli pisati svojega. Ravno tako nismo nameravali izvajati »storitve«, biti servis ali formalna oblika pritiska. YHD je bil odgovor na naše potrebe, želje in vrednote. Tako smo na začetku uradnega YHD-ja poleg stalnih projektov »Neodvisno življenje hendikepiranih«(s 4 uporabniki) in »SOT 24« izvajali tudi manjše projekte  ali enkratne akcije, ponavadi v sodelovanju z drugimi nevladnimi organizacijami ali fakultetami in sprva samo s podporo Zavoda za odprto družbo, Mestne občine Ljubljane, subvencijami za plače zaposlenih preko programa JD s strani Zavoda za zaposlovanje in prispevki posameznikov.

1998
Projekt Neodvisno življenje hendikepiranih v okviru projekta Preobrazba storitev na področju socialnega varstva (MATRA program, ki ga je koordiniral Nizozemski inštitut za socialne zadeve).
Prelomni trenutek je prišel, ko smo konec leta 1995 prvič srečali predstavnike Nizozemskega instituta za socialno varstvo (NIZW) oz. projekta MATRA. Kot vzorčni projekt smo bili povabljeni na mednarodno konferenco »Managing care and welfare«, ki so jo organizirali predstavniki NIZW in European centre for social welfare policy and research, da predstavimo obstoječi model zagotavljanja pomoči izven institucionalnih okvirjev. Beseda je dala besedo in v imenu spodbujanja razvoja nevladnega sektorja v Sloveniji smo bili povabljeni, da oblikujemo dveletni projekt za razvoj neodvisnega življenja hendikepiranih. Napisali smo svoj prvi »case study«, in po dveletnih pripravah je naš projekt bil izbran kot eden izmed petih projektov, ki so se v dveh letih od junija 1998 do junija 2000 izvajali in evalvirali v okviru projekta »Preobrazba storitev na področju socialnega varstva«, ki ga je v Sloveniji koordinirala nevladna organizacija SINCO. Projekt so v celoti financirali oni, plače za osebne asistente pa smo krili s subvencijami Zavoda za zaposlovanje (JD) in lokalnimi oblastmi. V okviru financiranja smo kupili tudi prvi kombi, opremljen z rampo za invalidske vozičke in s tem rešili velik problem (ne)mobilnosti, s katerim smo se spopadali od prihoda v Ljubljano naprej. Kot bi zadeli na loteriji, saj smo po nekem smešnem naključju bili na pravem mestu v pravem trenutku in očitno jih je naša predstavitev vizije o tem, kako bi morali hendikepirani imeti pravico živeti, navdušila, da so nas izbrali kljub temu, da nismo imeli nobenih referenc in formalnih ter infrastrukturnih pogojev za tako velik podvig. Glede vsebine so nam pustili povsem proste roke in dobesedno smo morali na trenutke uporabljati domišljijo, da smo lahko napisali natančen dveletni vsebinski in finančni plan. Pred tem nismo še nikoli delali česa podobnega in nismo imeli nobenih konkretnih izkušenj, sploh pa še nikoli nismo imeli možnosti in priložnosti vrednotenja lastnega dela ter izdelave tako zajetnega in natančnega finančnega okvirja. Vse, kar smo do sedaj delali, je bilo povsem prostovoljno in vse materialne stroške smo krili sami. Bilo je sanjsko in na trenutke skoraj znanstvena fantastika, da smo lahko načrtovali in pisali vse tisto, kar smo si želeli in v kar smo verjeli. Vsake toliko pa nas je spreletel srh in groza pred tem, v kaj smo se podali, kaj nas čaka ter kakšno veliko odgovornost si nalagamo in prevzemamo. Nismo vedeli, ali bomo sposobni, ali bomo znali, ali bomo vzdržali vse pritiske, ki se bodo in so se deloma že zgrnili na nas. Vedeli in zavedali smo se, da si mnogi ne želijo sprememb, da si ne želijo neodvisnih in aktivnih državljanov, ki mislijo s svojo glavo, ampak hočejo pokorne in uboge invalide, na katerih se da služiti. Toliko je bilo dejavnikov, na katere nismo in ne bi mogli vplivati, ki pa bi lahko bili kljub vsemu našemu delu usodni za uspeh programa. Vsega tega in še več smo se bali, a še bolj smo si želeli, da bi lahko uresničili vse, kar smo sanjali, upali in hoteli, da bi naše ideje udejanjili in dokazali, da je možno ter mogoče. In tako smo napisali program, ki bi 15-tim posameznikom omogočil osebno asistenco tudi za 24h na dan, če jo potrebujejo. Prvič in zaenkrat še edinkrat je bil v Sloveniji za vstop v program izveden javni razpis v dnevnem časopisju. Odziv na začetku ni bil prav velik, saj ljudje sprva sploh niso razumeli, zakaj gre. Vse je bilo tako nenavadno, tako drugače, da se je skoraj zdelo nemogoče. Kmalu pa se je iz ust do ust začel širiti glas in seveda tudi sami smo vse bolj delali na promociji programa ter osveščanju in seznanjanju tako potencialnih uporabnikov kot njihovih bližnjih in nenazadnje tudi širše javnosti. Prav zaradi svoje radikalnosti, povsem novega besednjaka in načina pristopa k reševanju in premagovanju ovir, nekompromisnosti in drugačnosti, smo postali zelo kmalu prepoznavni. Takoj je bilo jasno, da nas ni mogoče enačiti z drugimi invalidskimi organizacijami. Državne institucije so nas na začetku gledale zviška, morda posmehljivo in kot nadlogo, a sčasoma so bolj prodorni ugotovili, da nas ne gre podcenjevati, da smo dosledni pri svojem delu in da se od nas lahko tudi marsikaj naučijo. Sčasoma smo uspeli pridobiti spoštovanje.
Plan, ki smo si ga zastavili, pa smo v dveh letih presegli in število vključenih uporabnikov skoraj podvojili, saj smo iz predvidenih 15-tih z enakimi sredstvi uspeli vključiti kar 27 uporabnikov. Kar pa je bilo za nas bistvenega pomena s strani naših financerjev ni bil le denar (velika sredstva za dvoletni zagon programa), ampak prav tako ali še bolj je bilo pomembno dejstvo, da so predstavniki EU s tem, ko so nas financirali in ob koncu tudi zelo pozitivno ocenili našo uspešnost, bili naši garanti in zagovorniki. Zaenkrat smo še vedno edini, ki imamo narejeno zunanjo evalvacijo programa. Od Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve so zahtevali jamstvo za nadaljnjo podporo pri razvoju programa tudi po preteku obdobja njihovega financiranja. Tako smo uspeli prebiti tisti neprepustni zid birokracije, politike, parcialnih interesov in ignorance, ki se nam je zdel nepremagljiv. Pred tem so se nam isti ljudje posmehovali in nas obravnavali kot zaletave mladostnike, sedaj ko smo ob sebi imeli predstavnike EU, pa so nas pričeli jemati malo bolj resno. V teh letih je bilo le malo nevladnih organizacij, ki bi imele tako zahtevno in veliko financiranje iz tujine, zato so bili pozitivni rezultati tuje in neodvisne evalvacije še toliko pomembnejši v slovenskem kontekstu.

Leta 1999 smo tudi prvič kandidirali na razpisu fundacije FIHO, ki je v Sloveniji eden največjih razpoložljivih virov za financiranje programov in dejavnosti namenjenih hendikepiranim. Zaradi nasprotovanja funkcionarjev tradicionalnih, po medicinski diagnozi ločenih invalidskih društev, ki imajo tudi v fundaciji FIHO večino in so proti širitvi kroga upravičencev prejemnikov sredstev ter izvajalcev programov, so nas sprva izločili. Kasneje, ob spremembi pravil, ki so jih morali spremeniti na osnovi naših pobud, pa ne uspemo pridobiti zadostnih sredstev za nemoteno izvajanje programov. Tako pričnemo dolgotrajni boj za ureditev razmer v fundaciji in po sedmih let so naši programi, kljub mednarodnim referencam, brez obrazložitve in argumentov podcenjeni in ignorirani. Šele za leto 2006 so nam odobrili zadostna manjkajoča sredstva za nemoteno izvajanje programa Neodvisno življenje, vendar je večina naših ostalih programov znova ostala brez sofinanciranja. Fundacija za ocenitev programov še vedno nima zunanje neodvisne komisije, temveč programe ocenjujejo, vrednotijo in jim dodeljujejo sredstva ter potrjujejo člani sveta Fundacije, v katerem imajo večino predstavniki tradicionalnih invalidskih društev.   

Konec leta 1999 izdamo knjižico Manifest neodvisnega življenja v katerem prvič objavimo principe in načela neodvisnega življenja, na osnovi katerih smo oblikovali program Neodvisno življenje hendikepiranih. Izdajo manifesta v svet pospremimo z enodnevno akcijo, v okviru katere Manifest razglašamo po ulicah Ljubljane in ob tem zberemo več kot 3000 podpisov podpore.

Aprila 2000, malo pred koncem projekta MATRA, v 16 m2 velikemu najetemu prostoru odpremo prvi Center za neodvisno življenje v Sloveniji, kjer usposobimo pisarno za potrebe programa NŽH.

2000 - 2006
Sprejem programa NŽH v večletno financiranje s strani MDDSZ in MOL, odobritev dolgotrajnejših zaposlitev osebnih asistentov.

Leta 2000 je Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve tudi prvič razpisalo sofinanciranje dolgotrajnih (petletnih) programov. Mestna občina Ljubljana je istega leta razpisala triletno sofinanciranje programov, Zavod za Zaposlovanje pa je prvič razpisal dolgotrajnejši program subvencioniranja zaposlovanja na področju socialnega varstva (Tisoč novih možnosti, Invalidi invalidom), kar smo izkoristili za dolgotrajnejšo zaposlitev osebnih asistentov. Za nas so bili ti razpisi kot po naročilu, čeprav so se mnogim zdeli prezahtevni. Na podlagi le-teh smo na osnovi rezultatov iz obdobja, ko smo bili financirani iz MATRA programa, uspeli pridobiti dolgotrajnejše sofinanciranje za izvajanje in širitev programa Neodvisno življenje hendikepiranih. Dobili smo reden vir za dohodke izvajalcev programa in materialne stroške programa, s čimer se nam je odprla tudi nenačrtovana možnost samozaposlitve.
Lahko bi to poimenovali zgodba o uspehu, a jo ne bomo, ker imamo pred seboj še veliko ciljev, ki jih nameravamo doseči in še vedno nismo prišli do najpomembnejšega, da pravica do neodvisnega življenja hendikepiranih postane uzakonjena in se osebna asistenca prepozna kot individualna pravica, ki se jo neposredno financira. Od začetka izvajanja programa dalje se namreč še vedno soočamo s primarnim problemom programa- financiranje in sofinanciranje plač za zaposlene osebne asistente. Avgusta 2006 je bilo v program Neodvisno življenje hendikepiranih vključenih 84 uporabnikov, zaposlenih je bilo 78 zaposlenih osebnih asistentov (8 preko programa Javna dela  in 70 preko programa Invalidi invalidom ).

Leta 2004 vidimo v razpisu programa EU EQUAL nove možnosti za ustvaritev idej na področju izenačevanja pravic, zmanjševanja izključenosti in povečevanja zaposlenosti hendikepiranih. Z Zavodom za zaposlovanje, Mestno občino Ljubljana, Centrom za neprofitni management, Centrom za poslovno usposabljanje in Fakulteto za socialno delo oblikujemo partnerstvo UFO, v okviru katerega smo si zastavili dva primarna cilja: oblikovanje profila poklica osebni asistent/asistentka in oblikovanje možnosti za zaposlovanje osebnih asistentov, kot drugi cilj pa vzpostavitev delovanja agencije za zaposlovanje hendikepiranih v običajnih okoljih. Osnovna ideja projekta se kaže v medsebojni pomoči različnih družbeno marginaliziranih, depriviligiranih skupin. Pomoč, ki temelji predvsem na potenciranju tistega, kar posamezniki zmorejo in znajo in ne na poudarjanju njihovih hendikepov oz. pomanjkljivosti. V skladu s filozofijo našega delovanja.

2012
Zakonodaja:
V društvu YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa si že vrsto let prizadevamo za sistemsko ureditev osebne asistence, s čemer bi se jo priznalo kot pravico vsakega posameznega hendikepiranega posameznika v državi in bi se s tem zagotovili redni viri financiranja. Neodvisno življenje bi se tako priznalo in omogočilo vsem kot enakovredno možnost različnim 'institucionalnim rešitvam' v skladu z 19. členom Konvencije ZN o pravicah invalidov. Le-ta govori o tem, da morajo hendikepirani posamezniki imeti enako kot drugi možnost izbrati stalno prebivališče in se odločiti, kje in s kom bodo živeli; če za neodvisno življenje potrebujejo pomoč, pa morajo imeti pravico do osebne asistence. V ta namen smo na podlagi dolgoletnih izkušenj z izvajanjem in koriščenjem programov osebne asistence oblikovali predlog Zakona o osebni asistenci. V letu 2012 smo s pobudo ljudske iniciative zbrali več kot 7000 podpisov volivk in volivcev ter predlog zakona na podlagi tega vložili v obravnavo v Državni zbor RS. V naši zakonodajni pobudi žal nismo bili uspešni, saj nam je večina poslank in poslancev naš predlog zavrnila že na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide z obljubo, da bo ministrstvo do konca leta oblikovalo svoj predlog Zakona o osebni asistenci. To se je na našo veliko žalost tudi zgodilo, saj je po našem mnenju predlog MDDSZ povsem neustrezen in v ključnih vsebinskih točkah nedorečen, nesprejemljiv za uporabnike in finančno nevzdržen.

Neodvisno življenje hendikepiranih
Društvo YHD izvaja program Neodvisno življenje hendikepiranih, v okviru katerega za 111 vključenih uporabnikov zagotavlja storitve, ki temeljijo na principih neodvisnega življenja. Ta definirajo neodvisno življenje kot proces ozaveščanja, opolnomočenja in emancipacije, ki ga morajo nadzorovati hendikepirani sami. Nasprotujejo razvoju in vzdrževanju sistemov, ki predstavljajo odvisnost znotraj inštitucionalnih okvirjev, delitvi hendikepiranih glede na medicinske diagnoze. Temeljijo na izenačevanju možnosti, definiranju lastnih potreb, izbir in kontroli nad storitvami.  
Osebno asistenco uporablja 86 uporabnikov iz cele Slovenije, povprečno pa imajo v programu zagotovljenih 169,09 ur asistence na mesec (podatek predstavlja povprečje v letu 2012). Ostali uporabniki pa koristijo druge dejavnosti kot so prevozi hendikepiranih oseb, vrstniško svetovanje in informiranje, zagovorništvo, tehnični pripomočki itd.
To je še vedno edini program, ki zagotavlja osebno asistenco po principih ENIL- Mednarodne mreže za neodvisno življenje. Nekatere invalidske organizacije sicer izvajajo programe s podobnim imenom, vendar gre za drugačne vrste storitev. Da bi se lahko imenovala osebna asistenca, mora biti moč odločanja v največji meri na uporabniku samem (sam odloča, kdo mu bo nudil asistenco, kdaj, kje, na kakšen način in sam usposobi svoje asistente). Pod podobnimi pogoji ima lahko asistenco tudi oseba z intelektualnimi ovirami oz. oseba, ki ne more vsega tega opraviti sama, v takem primeru asistenco vodi skrbnik oz. druga oseba.